Konec triumvirata

Po komaj letu dni, kar je funkcijo umetniškega vodje prevzela trojka Boris Kobal, Sergej Verč in Jaša Jamnik, Slovensko stalno gledališče ponovno razpisuje mesto umetniškega vodje, tokrat menda spet za enega človeka.

Velike besede, ki so jih ob zamenjavi tedanjega umetniškega vodje Primoža Beblerja in postavitvi trojice izgovarjali nekateri lani maja na tiskovni konferenci v Trstu, kako bo gledališče še naprej odprto sodobnim evropskim estetskim tokovom, pri čemer naj bi znova pridobilo identiteto gledališča slovenske narodne skupnosti, ki mu nedvomno pripada, so se tako v enem samem samcatem letu razblinile.

Da niso obnovili mandata Primožu Beblerju, se je zdelo tistim, ki so poznali zadnji dve gledališki sezoni, ko so predstave nastajale pod njegovim umetniškim vodstvom, in to po hudi finančni stiski, ki jo je prav tedaj preživljalo gledališče, skoraj neverjetno. Bili sta to zelo kakovostni sezoni, tako da ni nikogar presenetilo, da so prvi trije tantadruji - gledališke nagrade, ki jih od lani podeljujejo vsa tri primorska gledališča - končali v Trstu.

A kakor se je skušalo razumeti potrebe slovenske skupnosti, da se gledališču vrne nekaj tiste podobe, ki jo Slovenci v Italiji potrebujejo, da čutijo gledališče za svoje, je bil dvom v uspešnost ponovnega zapiranja vase precej večji. In kot se je izkazalo po enem letu, tudi upravičen.

Slovensko stalno gledališče se z letošnjo sezono kljub prizadevanjem ne bi moglo ravno pohvaliti. Veliko evropskega duha in sodobne estetike je izginilo iz njega, in tudi identiteta, ki naj bi mu pripadala, se, vsaj na prvi pogled, ni povrnila.

Zdi se, kot da bi bili spet na začetku, namesto da bi nadaljevali smer, ki jo je nedvomno dobro postavil Bebler. Če hoče imeti gledališče gledalce in igralce, mora biti konkurenčno italijanskim gledališčem v mestu. Konkurenčno pa je lahko, če sledi sodobnim estetikam in ohranja mediteranski, nekdaj celo zelo evropski duh mesta.