Kmetijstvo bo poganjal maestral

Kmetijstvo se srečuje s številnimi izzivi. Ob klimatskih spremembah, omejitvah, ki jih nalagajo politične usmeritve, pritisku vseprisotnih multinacionalk, samoomejitvah sodobnega človeka glede hrane in njene pridelave, pomanjkanju delavcev v kmetijstvu, strmo naraščajočih stroških in še marsičem ima slovensko kmetijstvo še kakšno težavo več. Kljub temu, da živimo v zeleni državi v zmernem klimatskem pasu, je pri nas veliko omejevalnih dejavnikov za najbolj elementarno in eno najstarejših dejavnosti človeka sploh. Slovenija je na evropskem repu po obsegu obdelovalne zemlje na prebivalca, kmetije so manjše kot v primerljivih državah, kmetje so starejši, tehnološka opremljenost kmetij pa slabša.

Slovensko kmetijstvo se preobraža in profesionalizira zelo počasi. Ta proces je krčevit in zahteven. Polnokrvno kmetijstvo je dovoljeno živeti komaj drugi generaciji, zanimanje za delovanje v sektorju pa vsaj za zdaj ne obeta kakšnega kadrovskega in razvojnega sunka. Razlogov je kar nekaj. Omeniti velja družbeno neuveljavljenost poklica, ki je bil v drvenju v “družbo znanja” odrinjen na obrobje, klinč, v katerega je kmetijstvo ujela po dobičkih hlastajoča trgovina, ovire, ki jih razvoju kmetij nalaga kmetijska in prostorska birokracija ... Omejitev je tudi nekonsistentna kmetijska politika, v kateri ključne prioritete očitno niso bile dogovorjene kot nacionalni interes za vitalno kmetijstvo kot temelj za pridelavo varne in zdrave hrane ter urejeno kulturno krajino.

Zdi se, da je pogled ministrske kandidatke Mateje Čalušić nekoliko drugačen, kot ga ponujajo tako imenovani izkušeni, znotrajsektorski kandidati. To sploh ni slabo.

V Evropi smo v teh dneh soočeni s silovitim nagovorom kmetov. V Nemčiji so dodobra upočasnili življenje, traktorje v mestih in večerne kresove so gledali tudi v številnih drugih državah. Temeljno sporočilo je, da draginjski in birokratski primež za kmetijstvo in pridelavo hrane postaja neustrezno krepak in da se znajo posledice dotakniti prav vseh.

Slovenija v zahtevnih časih za kmetijstvo dobiva novo ministrico. Mateja Čalušić je v svoji predstavitvi izpostavila pomen in vlogo kmetov, govorila je o mladih, o znanju in tehnologiji, o kratkih dobavnih verigah in lokalni oskrbi, o pomenu višje dodane vrednosti, povezovanju kmetijstva in turizma, se dotaknila sredozemskega kmetijstva … Zdi se, da je njen pogled nekoliko drugačen, kot ga ponujajo tako imenovani izkušeni, znotrajsektorski kandidati. To sploh ni slabo. Če bo v petek obula velike ministrske čevlje, jo čaka ne le obsežno, ampak zelo zahtevno delo, ki bo terjalo njeno osredotočenost in integriteto tako znotraj ministrstva in interesnih skupin kot v nastopanju na političnem parketu, kjer bo nemara bolj kot pred opozicijo na preizkušnji med “svojimi”.