Je polarni sij pokazal pot?

Res čudno leto. Na vse tegobe in bičanje narave smo v Sloveniji doživeli še polarni sij. Narava je še enkrat pokazala nepredvidljivost in zlasti to, da je veliko boljše delovati v sozvočju z njo kot pa nasprotovati naravnim zakonom. No, polarni sij razen čudenja vsaj ni povzročil škode.

V letošnjem letu se močno vrtinči tudi v številnih glavah. Tako v svetu kot doma. Najsrditejši vojni zadnjega časa sta za vogalom: ena v Evropi, druga na njenem pragu, v južnem Sredozemlju. Osuplost je neizmerna, še bolj zaradi tega, ker ves svet ne zmore najti recepta za prenehanje prelivanja krvi. Niti Slovenija, sedaj članica Varnostnega sveta ZN. Pravzaprav bi bilo čudno, če bi naši odposlanci znali in zmogli uravnavati svet. Ne le zato, ker smo majhni in geopolitično zanemarljivi, tudi zato, ker doma ni videti ne neke prepoznavne usmeritve niti pravega koraka. In če doma ne gre, kako bi delovalo drugod.

Ko se politiki ukvarjajo sami s seboj in drug z drugim, je država prepuščena uradnikom. Spremembe niso v njihovi naravi, niti v njihovi pristojnosti. Manj je operacij, manjša je možnost napak.

Po tem, ko smo državljani pred slabim letom na referendumu potrdili zakon o vladi za večje število ministrstev, je zdaj v zraku drastično zmanjšanje resorjev. Razlogi so za krčenje isti, kot so bili za širitev kabineta: učinkovitost, operativnost in te zadeve. Za reforme je šlo takrat in gre zdaj. V letu dni pa se je izkazalo, da so bili cilji bodisi previsoko postavljeni bodisi so se njihovega doseganja narobe lotili. Definirane politične volje, ki mora biti gonilo delovanja države, ni videti. Otopela in razvodenela je. “Janšizem” je slab izgovor in skupni imenovalec, še najmanj pa je z njim mogoče reševati zagate v zdravstvu, ki se poglabljajo, draginjo na vseh koncih, pomanjkanje stanovanj po razumnih cenah, nizko kmetijsko samooskrbo, gnečo na avtocestah, (pre)visoko inflacijo, padec industrijske proizvodnje in ne nazadnje padec vsakršne potrošnje. Diši po krizi, za njeno blaženje pa je treba ukrepati.

Sedanja vlada ima še vedno udobno parlamentarno večino, a je z vsakim tednom v koalicijski ekipi manj enotnosti. Po lanskem referendumu, ki ga je “organizirala” opozicija, bi lahko pripravili ustavne spremembe za hitrejše in učinkovitejše oblikovanje vlade, a jih niso in ustavna večina je vse bolj vprašljiva. Zdaj se bo vlada reorganizirala mesec, dva, lahko bi se v tednu ali dveh ...

Ko se politiki ukvarjajo sami s seboj in drug z drugim, je država prepuščena uradnikom. Spremembe niso v njihovi naravi, niti v njihovi pristojnosti. Držijo pozicije, “bunker” po nogometno. Manj je operacij, manjša je možnost napak. Od zunaj je njihov svet videti drugače, a to ni njihov problem. Seveda pa je to problem politike in politikov.