Hollywood (spet) na stari poti

Po lanskoletnem nepričakovanem zmagoslavju Mesečine, tenkočutne zgodbe o odraščanju in odkrivanju lastne homoseksualnosti na ameriškem jugu, s katerim se je zazdelo, da je akademija opazila in nagradila najbolj vznemirljiv del ameriškega filma - neodvisni film -, je z letošnjimi nagrajenci večinoma ubrala stara, klasična pota.

Oblika vode Guillerma del Tora je hollywoodska pravljica, v kateri so glavni junaki zatiranci, ki živijo v senci družbe, a se ji združeni tudi uprejo. Celotno fantazijsko romantično zgodbo pa je del Toro posejal s številnimi pokloni zlati dobi hollywoodskega filma in se s tem, podobno kot Jean Dujardin z Umetnikom leta 2012, očitno prikupil pretežno starejšim članom filmske akademije, ki se jim toži po starih, zlatih časih. V igri za najimenitnejši zlati kipec, namenjen najboljšemu filmu, se je sicer znašlo kar nekaj primerkov svežega, mladega filmskega vetra (Lady Bird, Zbeži!, Pokliči me po svojem imenu), a so na koncu večinoma izviseli. Utopično bi sicer bilo, da bi tudi letos slavila drama o istospolni ljubezni, a bi lahko žirija presenetila z oskarjem za najboljšo glavno moško vlogo in ga podelila njenemu glavnemu igralcu, komaj 22-letnemu Timothéeju Chalametu, ki se je zelo pogumno in zrelo lotil vloge mladega zaljubljenca. Ne, svojega prvega oskarja je šele letos dočakal 59-letni Gary Oldman za vlogo Winstona Churchilla v povprečni biografiji Najtemnejša ura. Oldman, ki ima za seboj kopico markantnih vlog (med vrhunce zagotovo sodi vloga Beethovna v filmu Nesmrtno ljubljena iz leta 1994), je moral počakati vse do leta 2018, da je prejel najbolj zaželeni igralski kipec. Očitno je, da je žirija s to odločitvijo želela popraviti krivico in vloga Churchilla, “mokre sanje” številnih prekaljenih igralskih mačkov, je prišla kot po naročilu.

Oblika vode Guillerma del Tora je hollywoodska pravljica.

Za manjši obliž na letošnjo rano oskarjevskih zmagovalcev je poskrbela zmaga Frances McDormand, ki tudi po 35-letni filmski kilometrini še vedno ostaja v zelo nekonvencionalnih vodah. Film Trije plakati pred mestom Martina McDonagha spada med najbolj drzne letošnje kandidate za najboljši film, saj se ne zadovolji z linearno zgodbo in pričakovanimi preobrati, temveč z vso brutalnostjo in ekstremnim humorjem pokaže najbolj temne plati ameriških zakotij in njegovih prebivalcev: to je novi tretji svet, revno, belsko prebivalstvo, predvsem na ameriškem jugu.