Giro kot praznik, simbol in sporočilo

Sobotni obisk karavane Gira na Goriškem je bil pravcati kolesarski miting resnice s sporočilom: dajte nam še tovrstnih dogodkov in doživetij. Morda glavni akterji na cesti niso bili najbolj navdušeni nad zaključkom v Novi Gorici in Gorici, a je že tako, da dirko naredijo težko in spektakularno prav kolesarji. Mi bi dodali, da tudi gledalci. Kolesarstvo je v zadnjih letih dobesedno obnorelo Slovence.

Kulisa Goriških brd, obsijanih s soncem ob prihodu karavane Gira, je bila znova sijajna, nepreglednih množic gledalcev v Novi Gorici pa ni zmotila niti deževna ploha. Nasprotno, še bolj so strnili vrste in pokazali, kako se navija, pa čeprav je bilo v ciljnem izteku premalo prostora za vse, ki bi hoteli videti (slovesni) zaključek dirke. Prireditelji so čez palec izračunali, da se je na goriškem delu trase Gira zbralo več kot 100.000 obiskovalcev.

Sicer pa je že tako, da je maj, ki je v zadnjih desetletjih v kolesarskem koledarju rezerviran za Giro, poln simbolnih datumov, povezanih s polpreteklo, tudi nadvse trpko zgodovino.

Pri tem je treba povedati, da je na slovenskem ozemlju potekalo le 30 kilometrov 14. etape, ki je imela tudi simbolni pomen za italijansko Gorico, proti kateri so prav 24. maja leta 1915 naši zahodni sosedi odprli svoje poglavje v prvi svetovni vojni. Sicer pa je že tako, da je maj, ki je v zadnjih desetletjih v kolesarskem koledarju rezerviran za Giro, poln simbolnih datumov, povezanih s polpreteklo, tudi nadvse trpko zgodovino, v katero so bila vpletena obmejna območja.

Ustno izročilo v teh krajih ima še vedno precejšnjo težo, ravno tako simboli. Prav zanimivo bi bilo videti, kakšen bi bil odziv, če bi čezmejno etapo v Brdih in Novi Gorici izpeljali včeraj, ko smo v nekdanji skupni državi praznovali dan mladosti in obenem slavili rojstni dan maršala Tita. O njegovi vlogi v 20. stoletju bi se dalo in se še vedno da razpravljati, osebnostno pa je na Primorskem oziroma tudi v zamejstvu pustil velik pečat ob koncu druge svetovne vojne in novih ločnicah, ki so pisale žalostne, vesele in tudi smešne zgodbe. Vseh se spominjamo in so se naposled izkazale kot povezovalne.

Sicer pa je kamniti napis Tito, ki še vedno označuje slovensko stran Sabotina nad Novo Gorico, dobro viden tudi s skupnega Trga Evrope. V soboto dopoldne ga je za krajši čas prekril transparent novodobnega slovenskega junaka, Primoža Rogliča, ki se po padcih vrne še močnejši. Upajmo, da bo tako tudi v nadaljevanju oziroma tretjem, zadnjem tednu dirke po Italiji, ki bo nedvomno še naprej nosila močan simbolni pomen. Tudi v Sloveniji, kamor se bo gotovo še vrnila. Zamisli ne manjka, dotlej pa velja ohraniti spomin na rožnato soboto in plapolajoče zastave. V morju slovenskih so bile opazne tudi palestinske. Sporočilno.