Džihad po slovensko

Če bi nam pred časom kdo rekel, da bo Jezus Kristus v letu 2025 nastopil kot inštruktor taktičnega vpadanja v objekte, bi ga gotovo vprašali, katero Netflixovo serijo gleda. A vendarle, tukaj smo. Katoliška mladina se je odločila, da bo božjo besedo širila s pištolo level 1 v eni roki in airsoft puško v drugi. Kar ni le sporno, je naravnost distopično.

Pred nami je torej duhovni “bootcamp”, kjer se bodo mladi povezovali z bogom skozi taktične vaje, manevre in simulacije vdora v objekte. Še en korak, pa bomo imeli evangelijske patrulje, ki te med Zdravo Marijo presenetijo z laserjem na čelu. Če je to vidik ljubezni, kot pravi predsednik Katoliške mladine, potem je bil Darth Vader v bistvu romantik.

Najhuje ni to, da se Cerkvi v Slovenji spet zdi dobra ideja povezovati vero in orožje. Najhuje je to, da se to dela z nasmeškom in v imenu ljubezni.

Skrajno neprepričljiva so ta natolcevanja o tem, da kamp nima nikakršne zveze z militarizacijo. Ni važno, ali je orožje pravo ali airsoft. Simbolika je enaka. Vera + orožje = zgodovina. Tista zgodovina, ki nas uči, da se to nikoli ne konča dobro. Od križarskih vojn, prek inkvizicije, pa vse do sodobnih džihadističnih celic. Povsod ista enačba - svetost plus strelivo.

Matej Tonin, za zdaj še prvi krščanski demokrat v državi, ki je mladim nekoč svetoval, naj namesto petard vržejo bombo, je nad takim duhovnim strelsko-taktičnim vikendom najbrž navdušen. Končno duhovnost z udarcem. Če je vera gorivo, potem je razstrelivo očitno blagoslov. Ni važno, če gre za airsoft - pomembno je, da se “puca” v pravem, svetem duhu. Njegov politični naslednik Jernej Vrtovec, ki je pravkar napovedal kandidaturo za predsednika NSi, nosi sicer manj militarističnega podtona. Vprašanje je le, kateremu šepetu iz zakristije bo prisluhnil po morebitnem prevzemu stranke.

Da v NSi trenutno cvetijo alge kot junija v Izoli, že ptički čivkajo. Tudi v Novi Gorici padajo križi. Župan Samo Turel je namreč razrešil podžupana Antona Hareja (NSi), ta pa zdaj objokuje svojo politično kalvarijo, češ da so ga izključili, ker je med evropsko prestolnico kulture načel debato o povojnih pobojih. Kaj točno ima EPK opraviti s povojnimi poboji?

Kakorkoli, medtem ko se znotraj Cerkve mladi urijo za novo božjo vojsko, se na občinski ravni bijejo bitke za mikrofone, protokole in komu je kdo rekel “ne”. To ni več politika. Je sakralno-teatralna farsa. Vojna vseh proti vsem - z evangeliji v žepu in airsoft opremo v prtljažniku.

Najhuje ni to, da se Cerkvi v Slovenji spet zdi dobra ideja povezovati vero in orožje. Najhuje je to, da se to dela z nasmeškom in v imenu ljubezni. Medtem ko nas zgodovina ves čas opozarja, da kadar Cerkev prime za meč, nekdo drug konča na grmadi. Katoliška dvoličnost? Ne, “tradicionalne vrednote”.