Divača kot zgled

Letošnja podelitev Valvasorjevih nagrad, ki so neke vrste slovenski muzejski oskarji, je imela povsem primorski pridih. Poleg mnogih primorskih obrazov, Primorcev na “začasnem delu” v Ljubljani, je tudi polovica vseh podeljenih priznanj povezanih s Primorsko. Najvišjo nagrado je dobila Lilijana Nedič, avtorica razstav v divaškem muzeju filma.

Komisija je letos izbirala ne le po kakovosti, ampak tudi glede na odziv javnosti. Kaj namreč pomaga, če je muzej še tako lep, a vanj le redkokdo zaide. Divaški muzej je zgled na obeh področjih. Je primer, kako naj bo videti tovrstna ustanova v 21. stoletju. Zato bi bilo zelo dobro, če bi se nekateri primorski muzealci, ki vodijo muzeje po precej večjih krajih, zapeljali do Divače. V mnogih slovenskih in tudi primorskih muzejih se je namreč že pred desetletji ustavil čas. Nekatere razstave so še vedno take, kot so jih postavljali pred 30 leti. To pa ljubiteljev zgodovine, kaj šele mimoidočih turistov, ne bo pritegnilo.

Marsikateri ljubiteljski zbiralec (če omenim samo zbiralce ostalin soške fronte) ali celo vaški posebnež, je že dokazal, da zna brez denarja in znanja postaviti bolj zanimivo razstavo kot nekateri muzeji, kjer se obračajo milijoni. (Žal se prenekateri muzejski tisočak ne le obrne, ampak tudi ponikne.)

Divaški muzej pa je lahko za zgled tudi mnogim županom, ki so prepričani, da živijo v premajhnem naselju za svoj lastni muzej. V Divači so za muzej izkoristili “minorni” dogodek, rojstvo filmske dive. Obnovili so staro kraško kamnito hišo, gradivo za muzej pa pripeljali iz Ljubljane. Denar so prispevali tudi ministrstva in norveški finančni sklad. Tako se je v Divači slabo stoletje po rojstvu prve slovenske filmske zvezde zasvetila še zvezda v podobi muzeja. Ali bomo kdaj v prihodnosti govorili ne le o divaški zvezdi, ampak tudi o večjemu ozvezdju, pa je odvisno predvsem od primorskih kulturnikov.