Cinizem bolnih

Vemo, ah, že dolgo vemo, kar nam France P. oznanja ob vsakem kulturnem prazniku in včasih še vmes, vsakič znova, brez konca in kraja: da slovenski umetnik “živi, umrjè brez dnarja”, zato pa z večnim krikom: “Kdo zná noč tèmno razjásnit, ki tare duha!”

Nihče ne zna, a so med nami tudi taki, ki bi se morali vsaj truditi, za to jih plačujemo. Če bo, bo Vasko Simoniti v spominu ostal kot sila nekulturen minister. Kopičijo se pozivi, protesti, očitki: da politično obračunava s kritičnimi, razmišljujočimi, ustvarjalnimi glasovi in institucijami, vrhunskimi in tudi mednarodno uspešnimi, onemogoča širjenje demokratičnih vrednot, enakosti in svobode ustvarjanja, da ne naredi ničesar za strateško reševanje kulturnega sektorja v koronski dobi, da ...

Truditi bi se morali, da Brecljeva Parada ne bi zvenela kot neuradna slovenska himna: “V prvi vrsti grejo naši, naši, naši, v drugi vrsti grejo k maši, vaši, vaši ...”

Ob tako hudih obtožbah bi moral že zdavnaj pljuniti v roke, zbobnati skupaj vse, v ospredje postaviti strokovnost, se pogovarjati - in zlasti poslušati. Ampak ne, še podžiga nekaterim sila ljube izredne razmere. Obnaša se kot medved: napada, ker se boji. Je pa razlika: medved svojega delovanja (in nedelovanja) ni dolžan utemeljevati javnosti. Minister sredi razprave beži iz državnega zbora, medtem ko godrnja, lomasti in krili, naslednjič se prebije skozi preteče neurje neljubih vprašanj, ne da bi dal vsaj en uporaben odgovor - no, zato pa medijem, ki mu niso blizu, rad postreže s kako neslanostjo, domisli se je očitno v hipu, ko ta že leti iz ust. Ondan je novinarje odbil z besedami, ki so presenetile celo vsega vajene: “Ne morem, sem bolan!” Odzivi so bili pričakovani: mnogi so prikimali, itak je bolan, to vemo že dolgo, marsikdo pa je ministra brez oklevanja - in zlasti brez premisleka - vzel v bran, ker je “naš”. Moralo bi biti drugače. Takšna izjava je že sicer nedopustna, v kateremkoli času - v tej nesrečni dobi, ko nas strokovnjaki in odločevalci dan za dnem nagovarjajo k odgovornemu obnašanju, pa bi jo morali obsoditi s plebiscitarno večino, mimo vseh ideoloških razlik. Kajti ni zgolj “jasno zaznaven sarkazem”, kakor so se zatem skušali iz zagate izmotati na ministrstvu. Je nevaren cinizem, simptom res hude bolezni, ki nas je pestila že pred covidom in ki bo z nami ostala, potem ko si bomo končno sneli maske; seveda ne vseh.

Marsikatero je z obrazov dozdevnih avtoritet in “demokratičnih despotov” strgal Marko Brecelj. Truditi bi se morali, da njegova Parada ne bi zvenela kot neuradna slovenska himna: “V prvi vrsti grejo naši, naši, naši, v drugi vrsti grejo k maši, vaši, vaši, v tretji vrsti poje vojska, vojska, vojska, v četrti vrsti maha Lojzka, Lojzka, Lojzka ... Gre parada v vnebovzetje, pa-pa-pa, tukaj pa ostaja smetje, pa-pa-pa-pa-pa-pa-pa-parada ...”