Bliže, a še vedno daleč

V vojnih časih se je vedno bolje pogovarjati o miru kot pa brez odmora napadati, ubijati, bombardirati ... Že zaradi tega, ker s tem vsaj hipotetično lahko upamo, da se bo morija enkrat končala, brez pogajanj pa se to niti teoretično ne more zgoditi. Vloga razvpitega ameriškega predsednika v tej zgodbi ni napačna, saj brez dogovora s Putinom konec vojne ni možen. Ostaja pa odprto vprašanje, ali je pot prava in ali bo ta krog pogovorov res prinesel vsaj prekinitev spopadov med Rusijo in Ukrajino.

Izhodišči obeh predsednikov sta diametralno nasprotni: Rusija želi priznanje suverenosti nad štirimi regijami, razorožitev Ukrajine in prepoved pridružitve Natu, Ukrajina pa ne želi odstopiti svojega ozemlja, želi dobiti trdna varnostna jamstva in ostati svobodna pri vključevanju v mednarodne povezave. Rusija torej navija za mirovni sporazum, saj ima na bojiščih pobudo, Ukrajina pa si želi zgolj prekinitve spopadov, da osveži enote, se oboroži in “zajame zrak”. To kvadraturo kroga bo težko izračunati, diplomacija bo imela težko nalogo. Prav tako ni pričakovati, da bo do končne odločitve prišlo na srečanju med Zelenskim in Putinom, že tretjim “zgodovinskim srečanjem”, po Aljaski in Washingtonu. A najpomembneje je, da je do pogovorov prišlo, ker je s tem mir bliže, čeprav še vedno ostaja daleč.

To kvadraturo kroga bo težko izračunati, diplomacija bo imela težko nalogo.

Ima pa Trump glavno vlogo pri razgradnji mednarodnega prava, ki je bil temelj mednarodnih odnosov v zadnjih desetletjih. Agresor, v tem primeru Rusija, očitno ne bo kaznovan, kar je slabo sporočilo za podobne ekspanzionistične države. Ukrajina se je znašla (kot že tolikokrat v svoji zgodovini) v nezavidljivem položaju, saj ji ob zavračanju predaje ozemlja Rusiji grozi, da bo čez nekaj mesecev še manjša in bolj razrušena. Formula “zemlja za mir” ji ne zagotavlja mirnega spanca v prihodnosti, preti ji nevarnost, da bo postala “Vojna krajina Evrope”, vojaško tamponsko območje pred nevarnostjo z vzhoda, “varnostna jamstva” pa so neoprijemljiva in odvisna od razpoloženja ameriških predsednikov in tamkajšnjih notranjepolitičnih razmerij. Skratka, vredna niso niti počenega groša!

Ukrajina je bila namreč z “varnostnimi jamstvi” enkrat že grdo izigrana: z Budimpeštanskim memorandumom leta 1994 se je odpovedala jedrskemu orožju (če bi ga še imela, te vojne ne bi bilo!), ki ga je imela še iz časov Sovjetske zveze, Rusija pa se je strinjala, da bo v zameno spoštovala neodvisnost in suverenost Ukrajine v obstoječih mejah in ne bo uporabila sile ali groženj proti ozemeljski celovitosti. Podpisnici sta bili tudi ZDA in Velika Britanija. Koliko so te obljube in podpisani sporazumi vredni, lahko vidimo vsak dan na frontni črti.