komentar

Pohodniški in kolesarski turizem, ki sta v Posočju v skokovitem porastu, gresta skupaj z javnim prevozom. Tako je povsod po svetu, razen v dolini zgornje Soče. Tam je iskanje avtobusa podobno iskanju igle v senu.

Javni prevozi so nujni za kroženje turistov in domačinov znotraj Posočja in za prihajanje in odhajanje. Posočje ima v radiusu dveh ur vožnje štiri letališča, prihod v Bovec traja veliko dlje, kot let iz Londona.

“Smo šlampasti in neekološki. Sram me je pred turisti, zato jih kar sam vozim okoli, jih grem iskat na letališče ali vlak,” v imenu mnogih ponudnikov izpostavlja Trentar. Tam javnih prevozov sploh ni, razen dva meseca poleti, ko avtobusi Avriga in Alpetourja povezujejo Bovec in Kranjsko Goro čez prelaz Vršič. V Logu pod Mangrtom pa javnega prevoza že 30 let ni.

V Posočju in tudi na Bovškem se dobro zavedajo, da brez sistematičnega uvajanja dodatnih javnih prevozov koncept trajnostnega zelenega turizma ne bo preživel. Zato zadnja leta vlagajo napore in se povezujejo s ciljem uvajanja novih linij, ki vsaj poleti pridejo še kako prav tudi domačinom. Pri tem ostajajo osamljeni, iz proračunov v celoti plačajo ali pa subvencionirajo prevoze, ki ne morejo biti dobičkonosni. Na Kobariškem poleti in v manjši meri tudi izven sezone kroži avtobus Hop on in hop off, ki je postal prava uspešnica. Poskrbijo tudi za kolesarje. Na Tolminskem so bolj na začetku z mini busom, ki kroži do Tolminskih korit, letos bo vozil tudi v Polog. Na relaciji prek Vršiča število potnikov skokovito rase. Lansko poletje jih je bilo za tretjino več kot predlani. Bovčani so dosegli, da bodo avtobusi Arrive poleti Bovec prek Trbiža povezovali z Ljubljano. Nastala bo atraktivna krožna linija.

V Posočju razumejo koncept trajnostne mobilnosti, država zaostaja. Subvencionira jih skromno in linearno, brez razumevanja, da tam, kjer avtobusov sploh ni, potrebujejo več pomoči.