Trenerske strategije, ideologije in vizije
Španski trenerji ostajajo v modi. Vsaj kar zadeva nogomet, čemur je pritrdil tudi razplet lige prvakov pretekli konec tedna. Paris Saint-Germain je prvič osvojil evropski vrh, kamor ga je popeljal Luis Enrique. Španski val je medtem pljusknil tudi v Slovenijo. Najbolj ga pooseblja Albert Riera, pa čeprav je bil s Celjani, ki so osvojili pokalno lovoriko in navduševali v Evropi, daleč od državnega naslova. Pripadel je ljubljanski Olimpiji in njegovemu ideološkemu nasprotniku, kar zadeva nogometne nazore, Victorju Sanchezu. Oba sta bila v pretekli sezoni za slovenske razmere odlično plačana.
Koliko sploh velja vlagati v trenerje in na podlagi česa potem ocenjevati njihovo delo, je vprašanje, ki bo vedno aktualno. Ob zmagah in porazih, ki vendarle niso edino merilo, s katerim bi posameznega trenerja označili kot (ne)uspešnega, odličnega, povprečnega ali slabega. Pri trenerskih bilancah velja upoštevati kopico dejavnikov, ki imajo različno težo, ko vrednotimo opravljeni posel. Tudi sicer imajo vsake oči svojega malarja, pri čemer sploh ni nujno, da se navijaška, novinarska in strokovna javnost strinjajo.
Tudi o (trenerskih) zaslugah bi se dalo razpravljati. Trenerji vendarle ne zabijajo golov in sprejemajo odločitev v ključnih trenutkih na igrišču. Lahko pa pustijo bolj ali manj viden rokopis na podobi ekipe oziroma njeni postavitvi ter gibanju z žogo ali brez nje. Nogometna dinamika se spreminja. Pretok žoge je pomemben, še bolj pretok igralcev. Tako v dobesednem kot prenesenem pomenu.
Tudi o (trenerskih) zaslugah bi se dalo razpravljati. Trenerji vendarle ne zabijajo golov in sprejemajo odločitev v ključnih trenutkih na igrišču. Lahko pa pustijo bolj ali manj viden rokopis na podobi ekipe oziroma njeni postavitvi ter gibanju z žogo ali brez nje. Nogometna dinamika se spreminja.
Poletna tržnica predstavlja peti letni čas v nogometu, na kateri se sklepajo bolj ali manj donosne kupčije z igralci in tudi trenerji. V najbogatejših klubih in državah se vrtijo milijarde evrov, če in kako jih posamezni nogometni deležniki oplemenitijo, pa nato pokaže prihodnost. Čas ni nujno zaveznik trenerjev. Včasih ga zmanjka, da bi uresničili svoje zamisli, ustvarili kolektivni duh ali dosegli želene cilje. Sozvočje iger in rezultatov je seveda navijaški ideal. O rezultatih se ne razpravlja, o predstavah pač. Okusi so različni, tudi navijaški, dejstvo pa je, da jih v dobršni meri krojijo rezultati. Tako kot trenersko (ne)srečo in rok trajanja na klopi. Konkurenca med nogometaši je velika, a tudi trenerska ponudba debelo prekaša povpraševanje.
Če igralska pot v poklicnem nogometu traja v povprečju poldrugo desetletje, pa se trenerska lahko tudi precej podaljša. Igralski zaslužki gredo pri zvezdnikih v nebo, po drugi strani pa imajo tudi trenerji svojo ceno. Nanjo so seveda pozorni tudi lastniki oziroma predsedniki klubov ali nogometnih zvez, pri čemer morajo biti tudi seznanjeni, kaj je še vključeno v trenerski paket. Seveda se posli tudi tu sklepajo s pomočjo zvez in poznanstev. Različni posredniki potiskajo v ospredje svoje favorite oziroma varovance.
Trenerski kruh je včasih tudi trd. Zlasti v tujini, kjer se navzočnost slovenskih trenerjev v zadnjem obdobju vendarle nekoliko povečuje, a po zastopanosti in upoštevajoč številčnost populacije še vedno ni primerljiva s kolegi iz republik nekdanje Jugoslavije. Poldrugo desetletje po razpadu skupne države so ohranjali velik delež in vpliv tudi v Sloveniji. Izhodišča so se začela spreminjati po gospodarski krizi 2007 ter ob preglednejšem poslovanju klubov in postopoma tudi s prihodom tujih investitorjev.
Trenerska krajina je pri nas zaradi več dejavnikov sčasoma postala bolj raznolika, pa ne le zavoljo nacionalnosti, pač pa tudi zaradi nogometnega dojemanja. Klubi v tujih rokah na slovenski sceni praviloma tudi prisegajo na trenerje iz tujine. Tako je bilo v pretekli prvoligaški sezoni pri Olimpiji, Celju in Nafti, tako bo, kot kaže, v naslednjem prvenstvu pri Mariboru in tudi Muri. Ali so v ozadju le športni interesi, pa je že drugo vprašanje.
Kakorkoli, med tujimi trenerji so v pretekli sezoni prve SNL imeli največji delež Španci, kar je statistično spodbuden podatek. Navsezadnje gre za deželo evropskih prvakov. Tudi sicer Španci praviloma prisegajo na igriv in napadalen nogomet s kolektivno izvedbo, ki se zrcali v pravcatih miniaturah, v katerih se zdi vse preprosto. Tako je Luis Enrique s Paris Saint-Germainom v finalu lige prvakov zmlel Inter. Letna plača Španca je dvanajst milijonov evrov, zdaj že nekdanji trener Interja Simone Inzaghi je sprejel ponudbo iz arabskega sveta in bo zaslužil 25 milijonov na sezono ter s tem postal najbolje plačani trener na svetu.
Trener šampionske Olimpije Victor Sanchez je za svoje nadaljevanje ljubljanske zgodbe bojda zahteval milijon evrov, o izjemnih zneskih za slovenske razmere se govori tudi pri Rieri, ki vedno ponudi veliko kosti za glodanje, na igrišču in ob njem. Pri tem se poraja vprašanje, kako globoko velja seči v žep za trenerje. Lastnik odloča in seveda tudi plačuje. Pravijo, da cena ne laže. Kakor kdaj.
So trenerji, ki oplemenitijo vložek z rezultati, in drugi, ki ustvarjajo dodano vrednost pri samih nogometašev. Če uspejo povezati oboje, še toliko bolje. Potem upravičujejo visoke prejemke. Zadovoljstvo se v življenju sicer ne meri (le) z denarjem, ki pa gotovo pomaga. Za uresničevanje skupnih ciljev pa so še pomembnejše zamisli, ki se potem v praksi uresničujejo na igrišču. Na veselje igralcev, trenerja, kluba in navijačev. Navsezadnje gre za ekipni pristop, ki v sodobnem nogometu žanje sadove. Pri tem seveda ne škodi, če imaš izvajalce, ki vedo, na kakšne strune je treba igrati, in dirigenta, ki določa ritem uglašenemu orkestru.
Preberite še
Koprska naložba za prihodnost
Megalomanski monstrumi