Spomini ob obletnicah prelomnih zmag in porazov
Okrogle obletnice prelomnih oziroma enkratnih dogodkov imajo posebno mesto v zgodovini. Tudi športni. V teh dneh sicer obeležujemo 80 let konca druge svetovne vojne, ki je v pretežnem delu stare celine ustavila vsa tekmovanja, vključno z največjimi prireditvami, tudi olimpijskimi igrami. Prekinile ali pa kar zaključile so se tudi športne poti, ki bi lahko pustile (še večji) pečat v analih. Človeštvo živi tudi od spominov in preteklosti. Navsezadnje pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja, kar včasih prehitro pozabljamo. A takšni so pač časi, ko svet okoli nas ponuja vedno nove izzive in orodja za preproste rešitve.
Nostalgija je beseda, ki praviloma pripada nekoliko starejšim ljudem ali osebkom v zrelih letih. Za sabo imajo že kar nekaj prehojene poti oziroma življenjske kilometrine. Morda tudi maraton. Spomini jih vračajo v mladost, ki je bila lepša, predvsem pa obetavnejša. Tudi sicer velja, da upanje umira zadnje. Nimajo pa vsi prihodnosti in (žal) tudi ne enakih možnosti na tem svetu, ki ga nevarno premetava. Ponekod se zdi, da je že zdrsnil s tečajev.
Saj ne, da je bil pred desetletji svet okoli nas boljši. Gotovo pa je bil drugačen. Tudi sicer se časi spreminjajo in z njimi tudi generacije, ki jih je tako kot različna obdobja težko primerjati. Tudi po športni plati. Ovekovečene pa ostajajo zgodbe, ki jih pišejo športni junaki naše in vaše mladosti.
Saj ne, da je bil pred desetletji svet okoli nas boljši. Gotovo pa je bil drugačen. Tudi sicer se časi spreminjajo in z njimi tudi generacije, ki jih je tako kot različna obdobja težko primerjati. Tudi po športni plati. Ovekovečene pa ostajajo zgodbe, ki jih pišejo športni junaki naše in vaše mladosti. Otroci tudi sicer zrejo na svet z velikimi očmi. Tako je bilo in je še danes, ko je zaslonska ponudba okoli nas dosegla nedoumljive razsežnosti.
Nekoč je bil časopis. In radio. In televizija, ki ni imela 300 kanalov, med katerimi je 15 specializiranih športnih programov. Možnost izbire ni vedno le blagodejna. Včasih povzroči izgubo vrednosti, ravnodušnost, zasičenost. Ko se spomnim svojih športnih začetkov oziroma otroškega spremljanja dogodkov prek pisane oziroma slišane besede ter gibljivih slik, je bilo vse prežeto s posebnim čustvenim nabojem ter simpatiziranjem ekip in posameznikov, ki so vplivali na moje izbire. V dobrem in slabem. Ob zmagah in porazih. Takrat si je bilo težko dopovedati, da so tako zmage kot porazi sestavni del (športnega) življenja.
V otroškem oziroma romantičnem pogledu na svet se vse konča srečno oziroma skladno z našimi predstavami ali pa pričakovanji. Vsak drugačen razplet je težko sprejeti in še težje predelati. Sicer pa je običajno tako, da se v spomin vtisnejo tako zmage kot porazi, ki so zasukali tok športne zgodovine določenega posameznika ali ekipe. Včasih tudi države. Te dni denimo mineva 40 let od prvega in edinega italijanskega naslova, ki ga je osvojila Verona. Njen dosežek še vedno velja za nekaj posebnega in v aktualnih nogometnih razmerjih neponovljivega.
Navsezadnje je bila Verona tudi pred štirimi desetletji obstranec med tradicionalnimi italijanskimi velikani na čelu z Juventusom, ki je leta 1985 prvič osvojil evropski vrh v finalu proti Liverpoolu, zaznamovanem s tragičnimi dogodki na bruseljskem stadionu Heysel. Stara dama z Michelom Platinijem na čelu je v italijanskem prvenstvu zasedla šele šesto mesto. Pred dobrimi tremi, štirimi desetletji so v Italijo prihajali najboljši nogometaši na svetu. Diego Maradona je odigral krstno sezono v dresu Napolija, Udinese si je privoščil Zica.
Verona? Ob igralskih odpadnikih velikih italijanskih klubov in redkobesednem trenerju Osvaldu Bagnoliju se je ekipi pred šampionskim pohodom pridružil Hans Peter Briegel. Nemec je bil obrambna varovalka, za gole pa je skrbel Praeben Elkjaer Larsen. V nogah je imel dejansko danski dinamit, ki ga je hotel kupiti madridski Real.
Najbolj trofejni evropski klub ni bil v prvi polovici 80. let strah in trepet niti v Španiji in si ni mogel omisliti vseh želenih okrepitev. Navsezadnje so se med tujce prištevali tudi nogometaši iz Evropske unije in je v tedanjem predhodniku lige prvakov igral praviloma le en predstavnik posamezne države. V sezoni 1984/85 pa je Real prišel do prve od dveh zaporednih zmag v tedanjem pokalu Uefe. Pred-hodnica aktualne evropske lige je bila po kakovostni razpršenosti nemara najmočnejše tekmovanje pod okriljem Uefe, v kateri so v sezoni 1984/85 med drugim igrali tudi štirje španski klubi na čelu z Realom.
Skupno število ekip je bilo 64, ki so se od začetka do konca merile v izločilnih bojih. Tudi v takratnem pokalu Uefa se je Real nekajkrat vrnil iz navidez izgubljenega položaja. Tako je bilo na dvojnem obračunu z Rijeko, ki je kraljeve goste šokirala na domači Kantridi, kjer je dva izmed treh golov dosegel Ajdovec Adrijan Fegic. Na povratnem dvoboju pa je madridski klub napredoval tudi zavoljo favoriziranja glavnega sodnika. Kje je bila še takrat video asistenca ...
Ni veliko manjkalo, pa bi se Real v končnici evropske sezone 1984/85 pomeril še z enim jugoslovanskim klubom. Željezničar pod taktirko zadnjega selektorja bivše skupne države Ivice Osima je takrat igral sijajen nogomet. Sarajevski klub je bil pred natanko štirimi desetletji proti Videotonu na pragu uvrstitve v veliki finale, a so Madžari na povratnem dvoboju z golom tri minute pred koncem utišali Grbavico, kjer je bil Željo najbližje evropskim sanjam po sezoni 1971/72, ko je osvojil edini naslov jugoslovanskega prvaka.
Pri (ne)srečnih razpletih vselej obvisi v zraku vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Nikdar ne bomo izvedeli, a to je šport oziroma nogomet. In naj ne zveni kot priročna in oguljena fraza: šport lahko ponudi novo priložnost. Ni pa nujno. Kot življenje.