Od smučarske do nogometne nacije

Nobena skrivnost ni, da smo v nekdanji Jugoslaviji Slovenci veljali za smučarski narod. Posebej je to prišlo do izraza v 80. letih, nemara tudi in predvsem zavoljo lastnih nacionalnih potreb. Uspehi Bojana Križaja, Jureta Franka, Mateje Svet in ostalih junakov belih strmin ter tudi slovenskih orlov, ki so razprli krila v Planici in drugih tradicionalnih skakalnih prizoriščih, so seveda služili tudi za krepitev narodne pripadnosti.

V obdobju, ko sta bila bratstvo in enotnost v bivši državi vse bolj na preizkušnji ter so posamezni subjekti jugoslovansko preteklost, sedanjost in prihodnost videli ne le v različnih odtenkih, pač pa v kontrastnih barvah, so bile športne arene vse bolj prikladni poligoni za netenje (med)nacionalnih strasti in nestrpnosti. Konec 80. let so se napetosti že približevale vrelišču, posebej vidno in slišno so se izražale na nogometnih stadionih, kjer so z zloveščimi napevi napovedali, kar se je v resnici zgodilo ob krvavem razpadu bivše SFRJ. Običajna navijaška folklora se je sprevrgla v medsebojno obračunavanje z nepredstavljivimi huliganskimi razsežnostmi.

V obdobju, ko sta bila bratstvo in enotnost v bivši državi vse bolj na preizkušnji ter so posamezni subjekti jugoslovansko preteklost, sedanjost in prihodnost videli ne le v različnih odtenkih, pač pa v kontrastnih barvah, so bile športne arene vse bolj prikladni poligoni za netenje (med)nacionalnih strasti in nestrpnosti.

Kako se bo razpletla jugoslovanska zgodba, je najbolj nazorno pokazala nesojena tekma na zagrebškem Maksimirju med domačim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo. Prizori razdejanja in pretepanja v zapletenih in pristranskih razlagah vzrokov in posledic so obšli svet. V kaos na tribunah in igrišču so bili poleg obeh navijaških skupin in takratne milice vmešani tudi nogometaši Dinama. Kot simbol upora proti srbskemu pooblaščenemu statusu je v hrvaškem razumevanju obveljal nalet zagrebškega kapetana Zvonimirja Bobana na enega od policistov na stadionu, ki se je spremenil v bojišče.

Tako kot pri vseh konfliktih je treba upoštevati kontekst. Tekma je bila na sporedu 13. maja 1990, torej le nekaj dni zatem, ko so na Hrvaškem izpeljali večstrankarske volitve, kjer je zmagala HDZ s Franjem Tuđmanom. Nova hrvaška pomlad je v srbskih očeh pomenila nacionalistično grožnjo, ki jo je v Beogradu že lep čas poosebljal Slobodan Milošević. Razvpiti Željko Ražnatović Arkan, ki naj bi bil v vlogi enega od vodij Zvezdine navijaške skupine, je bil v Maksimiru viden kar v klubski odpravi. Spomine iz mladostnih dni na popotovanje iz Beograda v Zagreb z navijaškim vlakom je pred časom obujal tudi aktualni srbski predsednik Aleksandar Vučić.

Iz športnega vidika je Dinamo v sezoni 1989/90 dolgo ogrožal primat Crvene zvezde, ki si je vendarle že pred medsebojno tekmo zagotovila naslov državnega prvaka. Dvoboj torej ni imel večje rezultatske teže, naposled niti ni bil odigran, a je ostal zapisan kot eden od datumov, ko naj bi bila usoda Jugoslavije zapečatena. Tudi v športnem smislu. Boban, ki je potem ustvaril sijajno igralsko in funkcionarsko kariero, je zaradi napada na policista dobil večmesečno prepoved igranja, kar je samodejno pomenilo, da ne bo mogel na svetovno prvenstvo (SP) leta 1990, torej zadnje veliko nogometno tekmovanje, na katerem se je predstavila reprezentanca bivše države.

Je pa na mundialu v Italiji ena glavnih vlog pripadla Draganu Stojkoviću. Piksi je bil takrat Zvezdina zvezda in tudi kapetan beograjskih rdeče belih, ki bi se 13. maja morali zoperstaviti Dinamu. Stojković se je v Zagreb vrnil le tri tedne kasneje, ko je Jugoslavija odigrala generalko za SP proti tedanjim evropskim prvakom, Nizozemcem. Gledalci v Maksimiru so žvižgali jugoslovanski himni in reprezentanci. Stojković pa je domnevno izrekel stavek, ki ga je na slovenskem plebiscitu pol leta pozneje ponovil Jože Pučnik: Jugoslavije ni več.

Stojković je sicer poleti 1990 še blestel v modrem dresu v naši zahodni soseščini. Jugoslavija je bila na pragu uvrstitve v polfinale SP. V reprezentanci je bil takrat kot edini slovenski igralec Srečko Katanec, ki je desetletje kasneje v vlogi selektorja spisal slovensko nogometno pravljico. Slovenija je svojo prvo tekmo na velikem tekmovanju oziroma evropskem prvenstvu (EP), kakšna simbolika, igrala proti skrčeni različici Jugoslavije, ki sta jo od nekdanjih republik zastopali le še Srbija in Črna gora. Ni veliko manjkalo, pa bi se po nepozabnem razvoju dogodkov veselila tudi prve zmage. Stojković je v Belgiji in na Nizozemskem še imel epizodno vlogo na igrišču v jugoslovanskem dresu.

Čez dobrih šest mesecev se bo Slovenija znova srečala s Piksijem. Stojković je aktualni selektor Srbije, ki se bo po 24 letih - to pot kot samostojna enota - znova pojavila na EP. Tako kot Slovenija. Kdo bi si mislil kaj takega še pred tremi desetletji, ko so se zdela športna razmerja zakoličena za nedoločen čas. Slovenci s(m)o tudi nogometna nacija.