Mejniki so zato, da se rušijo, tudi na Trgu Evrope
Rekordi so zato, da se rušijo, je že oguljena športna fraza. Kdo bi ji oporekal, še posebej po videnem v Planici, kjer je pretekli konec tedna padel svetovni rekord, 254,5 metra, v smučarskih poletih. Odmevnost dosežka Domna Prevca je bila velika, prav tako v državah, v katerih skoki niso niti omembe vredni. Tudi sicer ni veliko imetnikov rekordnih znamk, ki prihajajo iz Slovenije. Narava športa je merljiva, a panoge, v katerih se izpostavljajo časovni, višinski in daljinski mejniki, so vendarle v manjšini. Toliko bolj v zimskih športih, ki se praviloma dogajajo v različnih okvirjih in bolj ali manj naravnih okoliščinah.
Tudi za rekorden polet se mora na uradni tekmi marsikaj pokriti, kot bi rekli v športnem žargonu. Gotovo je bil Domen Prevc pravi mož na pravem mestu. Najmlajši od bratov Prevc je rojeni letalec, pa čeprav tudi to zveni kot kliše. Popravki v zraku so postali že njegov zaščitni znak. Kot bi izvajal akrobacije v vesolju brez skrbi, da ga čaka v vsakem primeru trd pristanek.
Gotovo je bil Domen Prevc pravi mož na pravem mestu. Najmlajši od bratov Prevc je rojeni letalec, pa čeprav tudi to zveni kot kliše. Popravki v zraku so postali že njegov zaščitni znak. Kot bi izvajal akrobacije v vesolju brez skrbi, da ga čaka v vsakem primeru trd pristanek.
Domen Prevc resnično lebdi, še toliko bolj po osvojenem naslovu svetovnega prvaka na večji napravi v Trondheimu, kjer je pokazal, da je lahko tudi vrhunski skakalec. To je že izkusil, čeprav s(m)o marsikateri nanj v vlogi tekmovalca za velike dosežke tudi na napravah, ki nimajo oznake letalnica, že pozabili. Na začetku sezone 2016-17, torej po rekordni beri Petra Prevca v svetovnem pokalu, je takrat komaj 17-letni mladenič dosegel štiri zmage na že standardiziranih skakalnicah, veličine 140 metrov.
Na novoletno turnejo je Domen Prevc pripotoval celo kot prvi favorit, a mu je že prva postaja razkrila, da se ne bo mogel vmešati v boj za najvišja mesta, kaj šele za zlatega orla. Vseeno je sezono končal na šestem mestu v skupnem seštevku, kar je še vedno njegova najvišja uvrstitev v svetovnem pokalu. Ker so v tako občutljivi disciplini pri tako mladih skakalcih, ki se nenadoma izstrelijo v vrh, pogosti vzponi in padci, je bilo tudi pri Domnu Prevcu pričakovati (velika) nihanja. V novi sezoni je pristal na obrobju in točke za svetovni pokal osvojil le na letalnicah na Kulmu in v Vikersundu, kjer je leto kasneje prišel do svoje pete zmage v svetovnem pokalu.
Tudi sezone, ki so sledile, so bile iz zornega kota izjemnih dosežkov, ko še ni dosegel polnoletnosti, (pod)povprečne. Prebliskov je bilo malo, bolj kot ne so bili povezani z letalnicami. Tudi ponesrečen začetek pravkar končane sezone ni dal slutiti, da bi lahko Domen Prevc s preostalimi slovenskimi orli v nadaljevanju poletel. V starem letu se je namreč le enkrat prebil med dobitnike točk. Potem pa je na letalnici v Oberstdorfu dobil krila in se dvakrat povzpel na zmagovalne stopničke.
Bržkone pa si nihče ne bi upal staviti, da bo zablestel na za novoletno turnejo drugim vrhuncem sezone, svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju. V Trondheimu je glavna vloga v slovenski reprezentanci sicer pripadla najmlajši iz skakalne dinastije Prevc. Nika Prevc je bila v letošnji sezoni resnično razred zase v ženski skakalni karavani, kar je potrdila tudi z novo rekordno znamko pri dekletih, 236 metrov, kolikor je poletela v Vikersundu. Norveška pošast je edina izmed letalnic, na kateri razprejo krila tudi skakalke, sicer pa so domena moških.
Vikersund se je do nedeljske Planice in Domna Prevca tudi ponašal z rekordno znamko, ki jo je pred osmimi leti z 253,5 metra postavil Stefan Kraft. Zdelo se je, da bo mejnik Avstrijca še kar trajal in bo treba za nove rekorde počakati na posodobitev katere izmed letalnic, ki v zadnjih letih tvorijo veliko četverico, torej Kulm, Oberstdorf, Vikersund in Planica. Dejansko sta v 21. stoletju rekordne dosežke omogočali le norveška in slovenska letalnica. Zadnji planiški rekord je veljal med letoma 2005 in 2011, potem je štafeto prevzel Vikersund s šestimi premiki daljav.
Sicer pa noben rekord ni večen. Čeprav se zdi tako. Tudi v tem je čarobna privlačnost rekordov. Najbolj izpostavljeni so v atletiki, kraljici športov ter temeljni in hkrati globalni športni panogi. Kdo bi lahko denimo zrušil čas 9.58 sekunde na 100 metrov najhitrejšega Zemljana, Jamajčana Usaina Bolta iz leta 2009? Izjemnih 890 centimetrov Američana Boba Beamona v skoku v daljino z olimpijskih iger leta 1968 je šele 23 let pozneje popravil njegov rojak Mike Powell. Rekordna znamka (895) je še aktualna. Le dve leti mlajši je rekord (245 centimetrov) Kubanca Javierja Sotomayorja v skoku v višino. Lani ga je v tej disciplini pri ženskah po 37 letih na 210 centimetrov izboljšala Ukrajinka Jaroslava Mahučih.
Sicer pa imajo nekateri rekordi še daljši rok trajanja. Najstarejša je znamka tedanje češkoslovaške atletinje Jarmile Kratochvilove, ki je leta 1983 800 metrov pretekla v času 1.53:28. Na pol krajši razdalji je v beležki še vedno rekordni čas 47.60 Marite Koch iz nekdanje Nemške demokratične republike, postavljen leta 1985. Američanka Florence Griffith Joyner je 100 metrov leta 1988 pretekla v času 10.49. Na omenjene rekorde, ki so stari okrog štiri desetletja, je padla senca dvoma zaradi domnevne uporabe nedovoljenih učinkovin, a ostajajo zapisani v analih, kjer imajo že zdaj posebno mesto mejniki Armanda Duplantisa.
Šved je konec februarja še enajstič izboljšal rekordno znamko (6,27 metra) v skoku s palico. Vsakič za centimeter. Julija bo v sklopu evropske prestolnice kulture GO! 2025 sodeloval na ekshibicijskem tekmovanju na skupnem Trgu Evrope med Gorico in Novo Gorico. Gospod rekord bo preskočil še eno mejo. Vsak centimeter šteje.