Med bolečimi razkritji in zamolčanimi resnicami
Cilj opravičuje sredstva. Pa jih res? Krilatica, ki je pogosto (zlo)rabljena tudi v športu, je bila ta teden še kako aktualna, potem ko se je sprožil plaz v primeru spornih, nemara tudi kaznivih praks, ki naj bi jih v okviru svojega trenerskega delovanja zagrešil guru slovenskega juda Marjan Fabjan. Tudi če izpovedi njegovih nekdanjih varovank o nasilnih metodah in spolnem izkoriščanju ne bodo dobile sodnega epiloga, pa bodo posledice gotovo ostale in se razširile. Kdo jih bo zdaj prevzel oziroma trpel, pa je že drugo vprašanje. Svojevrstnemu izobčenju se odgovorni ne bodo mogli izogniti.
Nedvomno gre za nadvse občutljivo temo, ki ima širše razsežnosti in družbene implikacije, pri čemer se porajajo vprašanja avtoritete, vpliva, spola, tradicije, odvisnosti in (ne)moči. Molk je včasih daleč od zlata, čeprav se je pod taktirko Marjana Fabjana kovala večina medalj slovenskega juda, ki je postal v 21. stoletju eden najbolj trofejnih športov pri nas.
V športu je včasih treba narediti korak nazaj, da lahko narediš dva koraka naprej. Ukrepi so nujni, nujen je razmislek, nujno je spoštovanje, s katerim se vse začne in konča. Vsekakor je treba delati na človeški etiki in z njo. Upoštevati je treba mnenje drugih, obenem pa prevzeti odgovornost za svoja dejanja.
Domala ni minilo leto brez odličja z velikih tekmovanj, evropskih in svetovnih prvenstev ter zlasti olimpijskih iger, na katerih so slovenske judoistke od Aten 2004 naprej domov vselej prinesle vsaj eno medaljo. V Parizu si jo je lani priborila Andreja Leški. Koprčanka je osvojila celo zlato odličje, kar je bila sedma olimpijska medalja za slovenski judo. Za preostalih šest so poskrbele članice celjskega kluba Sankaku, kjer je alfa in omega Fabjan.
Nekatere nosilke (olimpijskih) odličij so stopile v bran svojemu nekdanjemu trenerju, ki se je tudi že zagovarjal pred javnostjo, v kateri so imela razkritja njegovih posebnih prijemov na in po treningih velik odmev. Pri tem se ne gre sprenevedati, zlorabe so se v svetu vedno dogajale v različnih obdobjih in okoljih, a so v bile v družbi deležne različnih obravnav. Največkrat so imele status tabu teme, oziroma žrtve o njih pod vtisom različnih norm, ustanov ter lastnih občutkov niso govorile na glas ali, kar je še huje, se jih je pometlo pod preprogo. Zamolčanih resnic je veliko zaradi ljubega miru. Toda vprašanje, kakšen je ta mir. Da je tudi slab oziroma bolje rečeno nepravičen mir boljši od vojne, nas prepričujejo nekateri. Morda, a ne vedno.
Časovni zamik izpovedi žrtev je vselej predmet razprav. Tako je bilo tudi, ko so se začela vrstiti razkritja o zlorabah in spolnem izkoriščanju v svetu filmske in zabavne industrije. Hollywoodske zgodbe so prerasle v gibanje z močnim, skorajda revolucionarnim in emancipacijskim sporočilom, ki je padlo na plodna tla. Nihče ni nedotakljiv, po drugi strani so dejanja zoper spolno nedotakljivost obsojanja vredna.
Slovenija seveda ni nikakršna oaza, izolirana od družbenih vzorcev, ki jo obkrožajo. Zrcalijo se tudi na športnem področju, v katerem se tako in drugače vzpostavljajo posebni in tudi zapleteni odnosi med trenerji in tekmovalci oziroma tekmovalkami. Nekateri se razvijejo tudi v intimne. Primerov ni malo tudi pri nas in niso neobičajni. Gre jih razumeti, zlasti v individualnih športih, kjer se prepletajo bližina, zaupnost in skupna pot, na kateri se do cilja seveda tudi iskri. Pri tem gre vendarle za vzajemnost in sporazumnost, pa čeprav pravijo, da šport ne trpi demokracije. Zato pa priznava moč argumentov nad argumentom moči. Res pa je, da si ti dve navzven tako podobni, a v bistvu različni besedni zvezi v športu neredko podajata roki.
Že zdaj razvpiti primer Marjana Fabjana, ki bo gotovo imel nadaljevanje, vendarle sodi v posebno kategorijo. Resda ima vsak trener svoje metode, vsak čas svojevrstne pristope in vsaka panoga svoje značilnosti, a dosedanja razkritja nakazujejo, da je bila cena za dosego cilja absolutna prevelika, dejanja pa nedopustna. Pri tem ne gre le za postransko škodo, pač pa travmatične izkušnje, ki ostanejo v podzavesti in lahko zaznamujejo več generacij.
Kako naprej? Po vsem (ne)izrečenem težko. V športu je včasih treba narediti korak nazaj, da lahko narediš dva koraka naprej. Ukrepi so nujni, nujen je razmislek, nujno je spoštovanje, s katerim se vse začne in konča. Vsekakor je treba delati na človeški etiki in z njo. Upoštevati je treba mnenje drugih, obenem pa prevzeti odgovornost za svoja dejanja in pogledati resnici v oči, pa čeprav nosimo različna očala. Nekatere rane se pač ne zacelijo in tudi spomina se ne da izbrisati. Preteklost ostaja z nami, čeprav živimo sedanjost in gledamo v prihodnost. Nasilje pa je vselej nedopustno.
Judo je borilna oziroma športna veščina, po izročilu v osnovi skrbi tudi za krepitev telesa in duha ter dosego notranjega miru. Pri tem zgledi vlečejo. Fabjan je kljub vsem priznanjem in domnevno odličnim referencam v mednarodnih judo krogih slab zgled. To je, neodvisno od tega kako se bo razvijala kočljiva tema, zdaj že jasno. Drugo vprašanje je, na kakšen način se vzpostavljeni vzorci delovanja reproducirajo v družbi. Pri tem ni nujno, da so se od začetka 21. stoletja občutno spremenili. Navsezadnje človeško bistvo ostaja isto, čeprav včasih ljudem zakrito.
Tudi resnica zna boleti, pa še kako. Ključno je vprašanje soočenja z njo. Gotovo pa v razpletu zgodbe o domnevnem Fabjanovem početju ne bo zmagovalcev. Kar je logično. Rezultati niso vse. Niti v športu, v katerem medalje včasih zabrišejo (stran)poti. Svet se spreminja. Tudi na boljše, čeprav se včasih zdi, da gre vse k vragu. V peklenski vročini je sicer težko obdržati hladno glavo, a velja poskusiti. Koledarsko poletje se je komaj dobro začelo.