Na koga pomisli ameriški predsednik, ko se zbudi

A to v tej zgodbi ni edina dobra novica. Druga, ki meji skorajda na čudež, je ta, da je kandidaturo Šekerinske podprl tudi sedanji premier Hristijan Mickoski z nasprotnega političnega brega, iz desno usmerjene VMRO-DPMNE, ki drugače ne zamudi nobene priložnosti za kazanje s prstom na do nedavnega vladajoče socialdemokrate, češ da so krivi za vse grehe tega sveta. S to spravno potezo, če ji lahko rečemo tako, si je Mickoski prislužil celo javne čestitke ameriške veleposlanice v Skopju, odločne dame, ki ne hvali kar tako, v tri dni.

Vem, da se bo komu zdelo poudarjanje te premierjeve podpore, ki bi morala biti v zreli demokraciji nekaj samoumevnega, pretirano, toda, roko na srce, tudi v Sloveniji takšno sodelovanje nasprotnih političnih bregov v dobro države, sploh ko gre za kadrovanje “naših” in “vaših”, ni ravno pravilo, zato je vsako sprenevedanje odveč.

Prebivalce Skopja pestijodrugačne preživetvene skrbi. Tej, ki se ponavlja vsako jesen, namreč kako predihati kurilno sezono v strahotno onesnaženem mestu, se je te dni pridružila še ena, kako priti na cilj, ko javni promet odpove, ker zadolženo podjetje za avtobuse ni nabavilo nafte. Ko postane pot do službe, šole ali bolnišnice skoraj tako zatikajoča se kot do EU, je vrag res vzel šalo in zasenčil še tako dobre novice.

Kakršnokoli mnenje že imate o Natu, morate priznati, da imenovanje za njegovega drugega človeka ni kar tako. Težko je reči, koliko je k njemu ob nedvomnih sposobnostih Šekerinske prispevalo dejstvo, da prihaja iz države, ki je bila na svoji poti k evroatlantskim integracijam prisiljena storiti marsikaj skorajda nepredstavljivega, med drugim tudi spremeniti svoje ime. Kakorkoli že, zdaj se je končno spet znašla v tujih medijih, tudi v slovenskih, v pozitivnem kontekstu, drugače, kot smo vajeni. Kar na smeh mi gre, ko se spomnim, da je bila svetovljanska Šekerinska, ki sem jo imela priložnost tudi osebno spoznati, še nedolgo tega na eni od predstav v mariborskem gledališču, tamkajšnjo Dramo namreč umetniško vodi mednarodno uveljavljeni makedonski režiser Aco Popovski. Okrog simpatične makedonske gostje ob njenem obisku seveda ni bilo nikakršnega medijskega pompa, kako drugače bi bilo zdaj!

Tako se pač vrti svet. Kdaj že mi je neki drugi uveljavljeni skopski režiser, nekoč profesor Popovskega, Slobodan Unkovski v intervjuju dejal: “Po mojem se sploh ne zavedamo, kako majhni smo, mislimo, da smo popek sveta, še več, mislimo, da je ameriškemu predsedniku, ko se zjutraj zbudi, prva misel, kaj delata Bolgarija in Makedonija, in francoskemu, ali ga bo poklical makedonski premier. Velike politične igralce skrbi samo, da ne bi mi tukaj zakuhali kakšne vojne, da bi morali oni potem zaradi nas izgubljati denar ali celo življenja.”

Tak trezni realizem, za nekatere pa morda pesimizem, smo lahko srečali tudi po nedavnih ameriških volitvah, ko so tudi makedonski mediji bombardirali javnost z analizami, kaj pomeni Trumpova izvolitev za Balkan sploh in za Severno Makedonijo še posebej. Približno v tem duhu: Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bo novi ameriški predsednik ob vsem, kar se dogaja po svetu, od rusko-ukrajinskega konflikta prek kitajskega ekspanzionizma do Bližnjega vzhoda, osredotočil prav na Makedonijo in njen spor z Bolgarijo. Predvidevanja so šla še dlje, češ, Trumpov moto “America first”, Amerika prva, pomeni skrb vsakogar zase, torej oddaljevanje tudi od Makedonije in Balkana. Slišati pa je bilo tudi črnogleda svarila, da bodo separatistične agende na Balkanu dobile nov zagon.

Pri tem je zanimiva ocena, da je zmagovalec ameriških volitev predstavnik tiste vrste politike, ki je na Balkanu dobro znana, torej politike močnega moža, ki meša osebne in družinske zadeve s svojo politično funkcijo, zato naj bi imel pomembno vlogo tudi “balkanski angažma” njegovega zeta. Gre seveda za posle, v katere je v Beogradu in pa v albanski Valoni vpleten Jared Kushner, poročen s Trumpovo hčerko Ivanko, kar naj bi pomenilo več ameriških koncesij za srbskega predsednika Aleksandra Vučića in albanskega premierja Edija Ramo.

Kakorkoli že, prav te dni je ob beograjskih protestih zaradi rušenja kultnega beograjskega hotela Jugoslavija, da bo na njegovem mestu lahko zrasel luksuzni poslovno-stanovanjski kompleks, prišla v javnost novica, da je srbska vlada ruševinam nekdanjega Generalštaba in obrambnega ministrstva, ki ju je leta 1999 zbombardiral Nato, končno odvzela status kulturnega spomenika. Tako ima Trumpov zet odprto pot, da na tej elitni lokaciji zgradi nov, visok poslovno-stanovanjski kompleks z razkošnim hotelom.

Na prebivalce Skopja, že sprijaznjene s svojo simfonijo kiča, kakor je njihovo novodobno mestno arhitekturo po zgledu stare, antične, vendar v bistveno slabši, tako rekoč stiroporski izvedbi, označil neki porednež, vsa ta kakofonija ugibanj o smereh razvoja visoke politike nima prehudega vpliva. Pestijo jih drugačne preživetvene skrbi. Tej, ki se ponavlja vsako jesen, namreč kako predihati kurilno sezono v strahotno onesnaženem mestu, se je te dni pridružila še ena, kako priti na cilj, ko javni promet odpove, ker zadolženo podjetje za avtobuse ni nabavilo nafte. Ko postane pot do službe, šole ali bolnišnice skoraj tako zatikajoča se kot do EU, je vrag res vzel šalo in zasenčil še tako dobre novice.