Car Samuel in njegov “oh”

Makedonska država ni nič bliže EU, kot je bila pred slabimi tremi leti, ko sem tam še začasno živela, je pa zato Slovenija vse bliže Makedoniji. Pri tem nimam v mislih nizkocenovnih letalskih povezav med Ljubljano in Skopjem, ampak neznosne zastoje na slovenskih cestah, za katere je najbolj pristojnim očitno najmanj mar. Če ne verjamete, poskusite priti iz Kopra v Maribor in nazaj, ugotovili boste, da bi lahko človek s proustovskim talentom vmes napisal novo Iskanje izgubljenega časa.

Kaj morem, tak obešenjaški humor se me, najbrž iz obupa, loteva, ko se cijazim ali stojim v kateri od nepreglednih poletnih kolon in vlečem vzporednico s svojimi sploh ne tako davnimi poletnimi popotovanji iz Skopja v Ohrid in nazaj. Kakšna potrata časa in živcev, čeprav najprepoznavnejši makedonski turistični biser od makedonske prestolnice sploh ni tako zelo oddaljen, a kaj, ko se kos avtoceste, poimenovan po materi Terezi, v Skopju rojeni svetnici, veliko prehitro konča.

Kako šele bi morali vzdihovati novodobni carji, če ne prej, pa vsaj od leta 1998, ko so se zaradi pretirane urbanizacije in degradacije Ohrida začeli oglašati prvi alarmi, naslovljeni na Unesco, organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Pa nič.

Potem se lahko popotnik, nihajoč med cijazenjem in nevarno vožnjo na življenje ali smrt, za katero potrebuje vsaj svetničino zaupanje v božjo previdnost, le še čudi nedokončanim, a že propadajočim avtocestnim viaduktom v daljavi in se sprašuje, zakaj, za vraga, državi v vseh desetletjih samostojnosti ni uspelo zgraditi poštene ceste za hiter, udoben in varen dostop do “makedonskega morja”.

To poletje mi makedonski prijatelji, katerih koža je že podplat čez in čez postala, poročajo, da se na inkriminirani cesti vendarle nekaj premika. Lepo, a črni oblaki nad ohridsko regijo se zato ne bodo kar razkadili. Ena od žalostnih resnic je, da potapljači iz tega čudovitega jezera, enega najstarejših in najglobljih v Evropi, ob vsaki čistilni akcijo potegnejo nepredstavljive kupe smeti, od kompletov starega pohištva do pralnih strojev in hladilnikov, svoje k uničevanju narave prispevata še divji ribolov in nenadzorovano izpuščanje odpadnih voda. Nič boljše ni s starodavnim ohridskim mestom, ki je s svojim amfiteatrom in množico cerkva čudovita kulisa festivalskemu Ohridskemu poletju, a ga uničujeta nenadzorovana gradnja in neizvirna, skomercializirana ponudba za množični turizem.

Oh, oh, oh, tako je, pravi stara legenda, pred več kot tisoč leti vzdihoval car Samuel, ko se je, potem ko ga je porazil bizantinski cesar Bazilij, v žalosti in šibkosti vzpenjal na hrib, s tem svojim ohanjem pa Ohridu vdihnil ime. Kako šele bi morali vzdihovati novodobni carji, če ne prej, pa vsaj od leta 1998, ko so se zaradi pretirane urbanizacije in degradacije Ohrida začeli oglašati prvi alarmi, naslovljeni na Unesco, organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Pa nič.

Ohridska regija je bila konec sedemdesetih let razglašena za območje svetovne dediščine, danes ji grozi uvrstitev na seznam ogroženih območij, čeprav je Unescov odbor nedavno ugodil makedonskim oblastem, ki so zahtevale odlog, da do naslednjega februarja, torej v pičlih nekaj mesecih, popravijo stvari in sprejmejo ukrepe za zaščito. Številni predstavniki civilne družbe so bili nad tem odpustkom zgroženi, češ, to je nagrajevanje institucionalne malomarnosti, potuha lokalnim in centralnim oblastem, ki so, ne glede na politični predznak, ves čas dovoljevale nenadzorovano gradnjo, ignorirale pravila in priporočila Unesca, zdaj pa se, eni na oblasti, drugi na opoziciji, medsebojno obtožujejo. Ker so dobili novo, že tretjo priložnost za popravni izpit, bodo v teh nekaj mesecih uničili še tisto, kar jim doslej ni uspelo, se bojijo črnogledi poznavalci razmer in dodajajo, da je tudi Ohrid kljub svoji izjemnosti tipična Makedonija - uničujeta ga lastna korupcija in kriminal.

Žalostno, kakor na zemlji tako na nebu, bi lahko rekli. Seveda je do Ohrida, ki premore svoje letališče, mogoče tudi prileteti, a ne mislim na to, marveč na čisto svežo bizarno zgovorno zgodbo. Takole gre: potem ko se je pokazalo, da je državno podjetje Makedonska navigacija, nad katerim drži roko vlada, zaposlilo v nadzoru zračnega prometa izrazito strankarske kadre, med njimi tudi podpredsednika podmladka vladajoče stranke VMRO-DPMNE in vdovo človeka, obsojenega zaradi organiziranega napada na parlament aprila 2017, je sindikat kontrolorjev zračnega prometa od inšpektorata za delo sredi julija zahteval izredni inšpekcijski nadzor.

Ta naj bi pokazal, ali je bilo kadrovanje res opravljeno v skladu z zakonom. Še vedno ni znano, kako je sindikalna zahteva, vložena na inšpektoratu v Skopju, prispela na regionalno enoto v Kavadarcih, mestecu v regiji Tikveš, nad katero res letijo letala, a je znana predvsem po odličnih vinih. Kakorkoli že, pokazalo se je, da je zahteva v Kavadarcih tudi obtičala, saj je bil arhivar ali arhivarka na dopustu. Tako noben inšpektor ni mogel prevzeti primera, ker mu ga arhivar na plaži pač še ni dodelil.

“Inšpektorat za delo v Kavadarcih je pristojen za inšpekcijski nadzor zaposlovanja v kontroli zračnega prometa, ker koridor za prelete poteka nad Kavadarci. Nad regijo Tikveš je veliko letal, zato mora biti arhivar(ka) na tekočem. Občasno gre k oknu in pogleda gor, v nebo,” me je ob tej priložnosti v obešenjaštvu prekosil makedonski kolega. Zdaj se, ujeta po sili razmer v ne(izo)gibnih kolonah na primorski ali štajerski avtocesti, tolažim, da se vsaj kaj tako bizarnega pri nas ne more zgoditi, saj drži Ljubljana ves tovrstni promet trdno v svojih rokah.