Predsednik, ki jih je prosil in jokal

Na velik Trg nebeškega miru je prišel, ker je nosil breme vedenja o stvareh, ki bodo sledile. Gledal je neskončno množico ljudi, ki so želeli svobodo in demokracijo in vedel, da jih bodo samo nekaj ur kasneje poteptali vojaški tanki. To je bil razlog, da jih je prosil naj s protestom nehajo, saj da je država premočna in oblast, ki se maje ter boji izgube svoje moči, popolnoma neizprosna. Ob koncu svoje prošnje je jokal. Tako zaradi tisočev in stotisočev posameznikov, ki jih je videl pred seboj, žive, polne moči in verujoč, da prihaja poletje. Toda predsednik jih je videl mrtve. Sam ni bil mrtev, bil je odpisan. Z odločitvijo o nagovoru protestnikom je pokazal svoj dvom, postal je nezanesljiv. Predsednik Zhao Ziyang je skušal tistega dne prepričati stavkajoče študente na Trgu nebeškega miru, naj se vrnejo domov. Se veselijo življenja. A mu ni uspelo, saj so verjeli, da nastopa drugačen čas, čas demokracije in človekovih pravic ter skorajda neomejene svobode. In se usodno zmotili. Ozirali so se proti Evropi, moči, ki bo rušila berlinski zid, verjeli, da je svet zadosti močan, da jih bo branil in se ponovno, tokrat neponovljivo zadnjič, zmotili v presoji. V vsem obstaja neka meja, toda meja noči, ki je sledila, je bila dokončna.