Slovenija še ne mara Vara

Vemo, da za velike ni vsak udarec usoden oziroma jih ne bo prepričal, da je treba kaj spremeniti. O tem se lahko prepričamo skoraj vsak dan. In to drži tudi za krovno evropsko nogometno organizacijo Uefa. Čeprav ne vedno. Ko se ji je lani zgodilo, da so na najpomembnejših tekmah evropske sezone, v polfinalu lige prvakov in evropske lige, rezultate krojile sodniške napake, je bilo odpora do uvedbe video tehnologije kot pomoč sodnikom vse manj. V Sloveniji te tehnologije ne bo v uporabi še precej časa, saj bi morali imeti več sodnikov in več denarja, če pa že tega ne bi primanjkovalo, bi se v vrhu slovenske sodniške organizacije domislili še kakega izgovora. Najbrž, da je preveč nejasnih posnetkov s tekem oziroma da slovenski TV-prenosi ne dohajajo zahtev. Saj ne, da so slovenski nogometni sodniki tako slabi, le težave imajo s priznavanjem napak in nejasnim kaznovanjem. To pa zato, ker jih potem menda ne bi spoštovali, če bi vsi vedeli, da so bili kaznovani. Verjetno, kaj verjetno, prepričan sem, da bi bilo ravno obratno. Nogometaši in trenerji so stalno pod drobnogledom, vse je pred očmi javnosti, tudi kazni, ki jim jih odmerijo disciplinski sodniki. Slovenski sodniki v evropskih tekmovanjih v resnici ne sodijo slabo, če pa se jim to zgodi, ne gre čisto brez posledic. Morda ni posledic ob prvi slabši oceni, če pa se pojavi še ena podpovprečna, posledice so. Če bi imeli slab večer - pa ne le dva, ampak več - v slovenski ligi, bi se izteklo brez posledic, kot se običajno izteče za nekatere slovenske mednarodne sodnike, ki domačo ligo večkrat nespoštljivo jemljejo z levo roko in s podcenjevanjem, pri čemer pozabljajo, da so prav s te “vaške” lige prišli na evropske zelenice in do polnega bančnega računa.