Dramatično in senzacionalno

Ko grem mimo sosednjega bloka, vedno že od daleč vem, kateri program je prižgan v enem od stanovanj. Glede na jakost zvoka je (ali so, tega ne vem, koliko jih je, denimo, da je eden) stanovalec precej naglušen. Ampak vsakič, prav vsakič, ko je aparat prižgan na poročila ali pa na športni prenos, se mi zdi, kot da od tam zgoraj slišim dretje. Novinarke in novinarji na komercialni televiziji kot da tekmujejo, kdo bo s povišanim dramatičnim glasom skušal čim bolj senzacionalno predstaviti novico. Ko pa poslušam glasove reporterjev športnih televizijskih postaj, se vse skupaj zdi eno samo vreščanje. Glasovi reporterjev nacionalne TV hiše v tem primeru zvenijo veliko bolj blagodejno. Če nič drugega, se pozna, da tamkaj šolajo tudi glasove. Zanimivo, kako že zgolj povišan ton na televizijskem aparatu pove tako veliko - kako različne so lahko TV postaje. Poplava športnih programov v Sloveniji je v zadnjih letih že tako velika, da ne najdejo dovolj reporterjev. Hja, kdo pa bi še delal prenos za približno 50 evrov plačila. V to ceno sta všteta priprava na prenos in prevoz na sedež postaje, tako razvrednoteno je to sicer zahtevno delo. Po drugi strani pa je komercialna logika kruta - le kdo bo oglaševal sredi noči ob prenosu neke azijske lige, ki jo gledajo le nespečneži ali pa športni fanatiki, ki goltajo tovrstne vsebine. Ni pomembno, kaj se predvaja, pomembno je, da je športni dogodek. Niti približno mi ni jasno, koga lahko zanima ogled tekme nekih obskurnih lig ali napol čudaških športov, da si lahko TV postaja sploh privošči tak strošek. Žal je mnoge med reporterji teh športnih postaj zelo težko poslušati – bodisi zaradi zvoka glasu, (ne)obvladanja medija in jezika. Ampak če je na trgu pomanjkanje, je pač vsak dovolj dober. TV pravice so postale velik posel in mednarodni konglomerati, pa čeprav z minimalnim vložkom v ljudi in izvedbo, dobivajo TV pravice, ki smo jih bili vajeni gledati na velikih postajah z znatnim kadrovskim in tehničnim potencialom. Tako se je zgodila tudi izguba TV pravic vseh nacionalnih TV postaj iz bivše Jugoslavije za prenose nacionalnih reprezentanc v ligi narodov ali v kvalifikacijah za prihodnje evropsko prvenstvo. Te je kupil The United Group. Ime vam ne pomeni ničesar, čisto drugače pa je, če zapišemo, da je to lastnik Sport kluba, ki pri nas ponuja kar šest programov. Ta je za šest držav očitno ponudil tako dobro ceno, da so javni servisi vseh šestih držav čez noč ostali brez tekem nogometne reprezentance. Pri nas sicer ne, saj je bilo po neuspehih težko iztržiti prenose nogometne reprezentance, zato so se novi lastniki pravic za ustrezen denar dogovorili z nacionalno televizijo.