Dončić ni debel, Higuain pa je

Ni slabo, zato pa je ne najboljše. Taka je skovanka, ki jo zadnja leta vse pogosteje uporabljajo komentatorji športnih dogodkov, ko je treba izreči “sodbo” o nastopu katerega od športnikov, klubov ali reprezentanc, ki se niso odrezali po pričakovanjih javnosti - no, najbrž niti po njihovih lastnih željah ne. Saj, večinoma se vsak zaveda, da je zavozil, ampak si sam pri sebi misli, zakaj bi moral to slišati še od koga drugega. Ne razumem, kam se je zadnja leta skrila zdrava mera kritične distance do ocenjevanja športnih dosežkov. Ta “ne najboljše” dejansko pomeni “slabo,” vendar je tako spretno zavit v celofan, da skozi ušesi zdrsne kar tako, skoraj neopazno. “Ne najboljše” se je prijelo tudi v ocenjevanju ostalih dogodkov, tudi politike, ko pač prizanesljivi kronisti nočejo komu zabrusiti, da slabo dela. Posebej v zadnjem desetletju so se stvari v športu kar korenito spremenile, saj je kriza pustila posledice, ponekod ostre reze, drugod opustošenje, prav povsod pa manj denarja. S kako svetlo izjemo - če na prvo žogo kot luč sredi sivine omenimo NK Maribor, ki je tudi v slabih letih preživetje kupil z evropskimi sezonami, saj pri nas že dolgo najbolj razume, da je šport na globalni ravni postal en sam velik biznis.