V njihovem imenu
Kdaj lahko govorimo v imenu nekoga? Kdaj imamo pravico ali celo dolžnost zagovarjati potrebe ali interese drugega? In kdaj je čas, da k besedi prepustimo tiste, o katerih govorimo? Ta vprašanja so se mi porodila ob nedavnem obisku konference v Bruslju. Tema konference v organizaciji Evropske komisije so bile migracije in z njimi povezani izzivi.
Med konferenco so bile jasno izražene potrebe po migrantski delovni sili, ki jo Evropa krvavo potrebuje, po drugi strani pa tudi izzivi upravljanja neregularnih migracij. Kot eden izmed ukrepov zmanjševanja neregularnih prihodov z afriškega kontinenta v Evropo je bilo izpostavljeno ustrezno informiranje v državah izvora o tem, da prihod v Evropo ne pomeni nujno dobrega življenja in da je neregularna pot v Evropo izjemno nevarna in življenjsko ogrožajoča.
Govorilo pa se je tudi o bodočnosti migracij in njenih posledicah. V dvorani, nagneteni z raziskovalci, politiki evropskega direktorata za migracije in predstavniki nekaterih vidnejših mednarodnih organizacij, ni bilo opaziti prav veliko neevropejcev. Tudi med govorniki jih ni bilo, z izjemo somalijske predstavnice ene od nevladnih organizacij. Boleča odsotnost predstavnikov in predstavnic kultur in držav, iz katerih izvirajo tisti, ki jih imenujemo migranti tretjih držav, je pridobila dokončno podobo ob večernem družabnem dogodku. Migranti so bili na dogodku prisotni zgolj v vlogi zabavljačev. Na odru nas je prisotne zabavala odlična glasbena skupina, katere pevec je bil begunec iz Gane, migrant v Bruslju.
Konferenca je v celoti izražala evropocentrične in zahodnocentrične vrednote, pa tudi elitizem in samozadostnost evropske politike in evropske znanosti. Le kako lahko pričakujemo, da bodo migracijski ukrepi in politike uspešne, če ne upoštevajo izkušenj tistih, ki jih zadevajo?
Po tragični smrti Novomeščana, ki se je odzval nočnemu klicu sina, je bilo v zadnjih tednih v slovenskih medijih veliko govora o tako imenovani “romski problematiki”. Ob številnih medijskih poročanjih so strokovnjaki s področja “romske problematike” in sami zastopniki romskih skupnosti večkrat izpostavili “nič o Romih brez Romov”. Saj, kako lahko pričakujemo, da bodo politike in ukrepi, ki jih snujejo odločevalci, resnično uspešni, če ne upoštevajo izkušenj tistih, ki jih zadevajo?
V 70. letih dvajsetega stoletja se je v Angliji s procesom deinstitucionalizacije številne ljudi, ki so bili dolga leta zaprti v različne institucije in odmaknjeni iz vsakdanjega življenja, ljudi s posebnimi potrebami in različnimi oviranostmi, povabilo k dialogu in skupnemu načrtovanju njihovega vračanja v skupnost. Prav udeležba ljudi, ki so jih odločitve vračanja v skupnost zadevale, je ključno pripomogla k uspešnosti procesa deinstitucionalizacije.
Politika, stroka, znanosti in drugi odločevalci ne govorijo v imenu vseh drugih. Po navadi se govori v imenu tistih drugih, ki jih doživljamo kot manjvredne, nemočne, drugorazredne, ali tistih na robu družbe, tistih, ki nimajo družbene moči. Tako se je v zgodovini sprejemalo številne sporne in škodljive odločitve o koloniziranih in staroselskih ljudstvih v Ameriki, Avstraliji in drugod, o ženskah, ki niso imele lastnine in volilne pravice in ki niso mogle vplivati na zakone o zakonski zvezi, dediščini, seksualnosti ali zaposlitvi.
V času zgodnje industrializacije se je odločalo v imenu delavcev v tovarnah. Prizadeti delavci tako niso imeli besede o svojem delovnem času, varnosti pri delu ali plačah. Številne odločitve, ki so vodile do vsesplošnega izkoriščanja, otroškega dela in nevarnih delovnih pogojev, so sprejemali lastniki sami. Šele sindikalni boj in vključitev delavcev, tistih, ki so jih te odločitve zadevale, so prinesle pozitivne spremembe.
Še tako strokovno usposobljen strokovnjak ali dobronameren politik težko razume vsakodnevne izkušnje, potrebe, izzive in ovire določene skupine ljudi. Brez upoštevanja njihove perspektive se pogosto zastavi politike in ukrepe, ki so neustrezni, neučinkoviti ali celo škodljivi. Politike oblikovane z vključenostjo ključnih akterjev, ki jih zadevajo, so bolj učinkovite, imajo večjo podporo in so dolgoročno uspešnejše. Vključenost ljudi, ki jih odločitve politikov, znanstvenikov in stroke zadevajo, pa je tudi bolj pravična, moralna in nenazadnje legitimna.
Takšne, skupnostno sprejete odločitve zmanjšujejo družbene napetosti in nezaupanje v politiko, znanost in institucije; so pogosto bolj inovativne in ne nazadnje, demokratične. Ob vsem tem ne smemo prezreti etične odgovornosti. Osebe, ki jih odločitve zadevajo, nosijo posledice teh odločitev, zato je prav in etično, da v procesu odločanja sodelujejo. Sprejemati odločitve o življenju drugih v njihovem imenu in brez vključitve njihovega glasu pomeni delovati paternalistično, po principu “mi vemo bolje kot vi”. Zato politikom, znanstvenikom in strokovnjakom, pa tudi prijateljem, možu ali otrokom - ne hvala, ne sprejemajte odločitev v mojem imenu. •
