Politični ekscesi, ki nimajo mesta med knjigami
Branje je potovanje, tako se glasi geslo letošnjega, zdaj že 41. Slovenskega knjižnega sejma (SKS), ki je na Gospodarskem razstavišču za teden dni združil založnike, knjigarje, pesnike, pisatelje, knjižne molje, ščurke in vse ostale, ki tako ali drugače v srcu nosijo ljubezen do pisane besede. Za obisk sejma "kot se zagre" si je potrebno vzeti čas, veliko njega. V eni uri tega pač ne boste "rešili". Poleg 114 razstavljalcev, sejem namreč ponuja tudi številne dogodke. Takšne in drugačne.
Pred leti je upokojena kulturna novinarka Neva Zajc dejala, da je najpomembnejša lastnost novinarja zvedavost. Tista radovednost, tisti "črvi v riti", ki ti preprosto ne dajo miru. Nuja, da moraš nekaj – predvsem tisto, kar je zunaj tvoje cone udobja - vprašati, pogledati ali doživeti. Ta je prevladala tudi pri meni, zato sem v svoj koledarček sejemskih dogodkov vnesel tudi predstavitev knjige direktorja Nove24 TV Borisa Tomašiča z naslovom Kdo vam laže?. Buh pomagej.
Tomašiču je menda med platnice uspelo ujeti vsebino najbolj gledanih epizod istoimenske oddaje, ki je bojda "postala sinonim za pogumno in odkritosrčno razpravo o političnih manipulacijah, zavajanjih in lažeh, ki zaznamujejo slovenski prostor". Priznam, knjige nisem prebral, sem bil pa zato pripravljen prisluhniti avtorjevi predstavitvi.
Ko se nama je uspelo prebiti skozi deževno Ljubljano (beri: Kristusove muke), sva s kolegom, ki se mi je pridružil na tej dogodivščini, odhitela do glavnega odra SKS. Začuda se je najprej napolnila leva stran prizorišča. Zavlekla sva se tja v kot in mirno čakala na Tomašičevo predstavitev.
Ugotovila sva tudi, da sva v dvorani najmlajša – no, kmalu je statistiko "popravila" vplivnica, podkasterka in kandidatka SDS na evropskih volitvah Karin Planinšek. Ko se je pred odrom narisala ona, je bilo jasno, da se spektakel lahko prične. Tomašič je - sicer z manjšo zamudo - na oder prišel v družbi moškega, ki ga nisem takoj prepoznal. Najbrž zato, ker preveč časa preživim pred ekranom, kar mojim očem ne prija najbolj. K sreči je gosta Tomašič predstavil sam. Bil je on. Janez Janša.
V trenutku, ko sem prišel do spoznanja, da gre zanj, sem takoj pravilno ugotovil, da Tomašič ne bo kaj dosti govoril. Predstavitev knjige na Slovenskem knjižnem sejmu, prazniku slovenske pisane besede, se je v trenutku sprevrgla v politični shod in SDS-ovsko mašo. Janša nas je podučil, da Golobova vlada snuje genocid nad upokojenci, da je pod obstoječo vlado laž postala državljanska dolžnost, da je kulturni marksizem prodrl v vse pore družbe ter da ima vsak posameznik, ki ima v lasti pametni telefon ali računalnik de facto medij.
Veste, nivo politične kulture se kaže tudi v razumevanju pomena kulturnih dogodkov, kot je Slovenski knjižni sejem. Zloraba le-tega za politična obračunavanja, kot smo jim bili priča na "predstavitvi knjige" Borisa Tomašiča, je nedopustna, če ne že zavržna. Najbolj tragično pri vsem pa je, da Janševa dejanja niso niti najmanj presenetljiva.
A da je bil to edini politični eksces na sejmu? Seveda ne. Medli občutek nelagodja je ob sprehodu med stojnicami "na bučo" potrkal še enkrat. Organizacija Scutum Fidei, laiški apostolat za katoliško tradicijo v Sloveniji, je namreč tudi dobila svojo stojnico. Med založbami, pisatelji, pesniki in striparji stoji miza, prepolna brošur, ki bi jih človek prej pričakoval v kakšni zakotni kapeli ali na shodu ljudi, ki so prepričani, da svet propada, ker mladi ne hodijo več v cerkev in ker je Taylor Swift zaigrala na dušo Hudiču.
Scutum Fidei, sicer organizacija, ki bdi tudi nad novonastalo Stranko Straža - s pomenljivima začetnicama, ki bi ju scenarist slabe distopije brez sramu vrgel v koš, ker bi mu rekli, da je preveč očitno -, je na stojnici ponujala tudi svoj promocijski material. Izvedel sem, da je naša družba "zaradi zablod Francoske revolucije, liberalizma in komunizma postala obrnjena na glavo", ter da "žene in matere zapuščajo domove, da služijo tujim moškim".
Ampak dobro. Normalno je, da imamo različne politične poglede. To je čar demokracije. Vprašanje, ki se mi vsiljuje samo od sebe pa je: Ali je Slovenski knjižni sejem res pravo mesto za to? Za ideološke maše in pridige o tem, da so razsvetljenstvo, enakopravnost in pravice žensk civilizacijska napaka.
In potem se spet znajdemo pri že zlajnani frazi, da je zloraba kulture za politična obračunavanja nedopustna. Žaljiva je do avtorjev, urednikov, obiskovalcev in vseh tistih, ki v kulturi ne iščejo strankarske direktive, ampak prostor domišljije, kritike in dialoga. Kultura naj bi povezovala. Svašta.
Zato je toliko bolj ironično, ko prav tisti, ki kulturo največkrat razmontirajo na prafaktorje, na sejmu pridigajo o svobodi, resnici in dialogu. Sploh dialogu.
Seveda je to, da je poslanka Svobode prvaka opozicije oklicala za "črnuharja", nizkotno, neumestno, predvsem pa nepotrebno. A človek, ki svoje nasprotnike obtožuje genocida, novinarke razglaša za "odslužene presstitutke", borke za pravice žensk pa za "zblojeno hordo fašistk", res ni oseba, ki bi lahko brezsramno moralizirala o kulturi dialoga.
In ravno to je problem celotnega prizora na sejmu. Politična desnica govori o dialogu, medtem ko iz vseh topov strelja po vsakomur, ki se ne strinja z njo. Govori o kulturni identiteti, medtem ko instrumentalizira enega najpomembnejših kulturnih dogodkov v državi za svojo kampanjo. In govori o resnici, medtem ko resnico reducira na to, kar ji pač trenutno ustreza.
A očitno živimo v času, ko se je vse pomešalo. Knjige s propagando, govor s kričanjem, tradicija s paranojo. Zato je toliko pomembneje, da se spomnimo osnov: kultura je prostor dialoga. Ne maše. Ne križarskega pohoda. Ne volilnega mitinga.
