Spretno zlorabljanje sočutja in želje pomagati invalidu

Shirani invalid na berglah ali na golih tleh, pred njim popisan karton s prošnjo za drobiž. Na vogalu ulice kleči starka ali mati z dojenčkom, roka prosi za drobiž. Pri nas do zdaj še vedno dokaj redki pretresljivi prizori. Nekaj manj usmiljenja ali celo odpor pa vse pogosteje zbujajo pred trgovinami in na parkiriščih prežeči mlajši moški, ki prosjačijo za drobiž, češ da so lačni. Se pa večina vseh teh, ki prosijo, zelo razjezi, ko kovanca ne daš, in še bolj, ko jim ponudiš štručko kruha!

Berači, prepoznavni že na daleč po značilnem videzu, opravi in kretnjah ter po kakšnem naučenem stavku, se pri nas pojavljajo le občasno. Po navadi pridejo v sezoni in pred večjimi mednarodnimi prazniki.

Vodje kriminalnih združb bogatijo z berači, zlasti z invalidnimi. Naivnost in lahkovernost povprečnih ljudi s pridom izkoriščajo. Svoje najete berače, zlasti invalide, naučijo prepričljivega obnašanja, ki ima cilj uspešno trkati na človeško usmiljenje in zbujati željo pomagati človeku v stiski.

Minuli teden jih je bilo mogoče videti na osrednji Čevljarski ulici sredi starega Kopra in pred obema marketoma Hoffer v Kopru. Vidi se, da izvirajo s širšega balkansko-kavkaškega območja. Trudijo se zbujati vtis, da so shirani. Običajno so tudi dokaj zanemarjeni. Nekateri ždijo nepremično na tleh in zrejo predse, o njihovi bedi piše na kartonu sporočilo s prošnjo za denar, od katerega bo odvisno njihovo nadaljnje preživetje.

Ob nedavnem pojavu beračev v Kopru pa se pred oba Lidla vendarle niso upali namestiti, saj sta ti dve mesti že dolgo praviloma zasedeni s pripadniki Društva za pomoč in samopomoč slovenskih brezdomcev Kralji ulice, kjer prodajajo glasilo Kralji ulice. Omenjeno društvo je nevladna humanitarna organizacija. V njeni skrbi je poleg glasila še upravljanje in organizacija prostorov za slovenske brezdomce v večjih krajih. Glasilo prodajajo njihovi člani, ki niso ne berači ne pretkani brezdelneži. Zato se jih ne sme enačiti z berači.

Tega se najbrž zavedajo tudi vodje kriminalnih združb z organiziranimi ekipami beračev in invalidnih beračev in se teh mest najbrž izogibajo. Imajo pa njihovi naučeni berači tudi povsem drugačen namen in pristop do mimoidočih. Najpogosteje so vsiljivo nadležni s svojimi lončki za drobiž in glasnim pozdravljanjem, čeprav slovensko praviloma nihče od njih ne zna. Tudi njihov “Na svidenje!” ob izhodu, seveda tik ob prostoru za odlaganje vozičkov, vsiljivo napeljuje na sicer neizrečeno pričakovanje oziroma že kar zahtevo po tvojem kovancu iz nakupovalnega vozička. Ko slednjega (najpogosteje) ne prejme, na kupca pogosto glasno izlije kup nerazumljivih besed. Nekateri celo kričijo in najbrž vmes vneto preklinjajo besni, da obiskovalec trgovine ni nasedel odigrani vlogi usmiljenja vrednega berača.

Policija pogosto sporoča, da so ti berači del organiziranih tujih kriminalnih združb. Slednje s pomočjo invalidov in drugih statistov, ki jih imajo v oblasti, dobro zaslužijo. Zato jih pošiljajo na najbolj obljudene kraje, kjer so pod njihovim organiziranim nenehnim nadzorom in jim sproti pobirajo nabirke. Obvladajo psihologijo in poznajo splošne vedenjske vzorce. Naivnost in lahkovernost povprečnih ljudi s pridom izkoriščajo vodje kriminalnih združb, ki svoje najete berače, še zlasti invalidne, naučijo prepričljivega obnašanja, ki ima za cilj uspešno trkati na človeško usmiljenje in zbujati željo pomagati človeku v stiski. Zato policija resno svetuje, naj nameščenim beračem mimoidoči ne nasedajo.

Se pa pri nas, in to v vseh večjih mestih, vse pogosteje predvsem ob večjih marketih in na parkiriščih pojavlja še drugi tip beračev, ki jim nekateri pravijo “žicarji”. Gre praviloma za mlajše moške. Tu in tam je vmes tudi kakšna mlajša ženska in slednje so bolj predrzne. Vsi ti ljudje so že na daleč videti zdravi in sposobni delati.

Niso zanemarjeni in niso neurejeni, praviloma govorijo slovensko, nekateri slovensko-hrvaško. Eni človeku sledijo vse do avta, spet drugi se umaknejo, ko odkimaš prošnji za drobiž. Večidel naj bi to bili ljudje, ki raje prosjačijo, kot da bi delali. Mnogi so odvisniki od drog in drugih poživil. Nekateri so se razšli z bližnjimi in ostali brez stanovanja. Nekateri stanovanje in družine imajo in bližnji zanje skrbijo, nočejo pa si najti zaposlitve, ker se jim ne ljubi delati. Raje prosjačijo in lažejo, da so lačni. Živijo z danes na jutri.

Je pa za domala vse, ki prosjačijo, in teh je vse več v vseh večjih krajih pri nas, značilna ena stvar: jezni ali vsaj izjemno nejevoljni so, če jim namesto kovanca ponudiš štručko kruha. Mnogi kruh zavrnejo, češ da to ni denar. In to kljub dejstvu, da med prosjačenjem vneto trdijo, kako zelo so lačni! Takšen odziv pa še dodatno pritrjuje uradnim ugotovitvam, da ne gre za ljudi v hudi stiski, temveč za lažne berače. Za izkoriščevalce dobrote in sočutnosti preprostih ljudi.

Ob vsem tem je pomembna tudi znana trditev o slovenski naravi, ki jo kaže upoštevati: običajen slovenski državljan se niti takrat, ko se znajde v revščini, zaradi tega, ker je lačen in reven, ne bo s tem javno izpostavljal in prosjačil. Raje bo med štirimi stenami skušal najti primerno rešitev. Pa četudi bo ta le v obliki mesečnega obiska Rdečega križa ali Karitas, kjer bo dobil osnovne življenjske potrebščine - paket hrane, v katerem so med drugim olje, moka, riž, testenine, sladkor …

Ti dve humanitarni organizaciji redno oskrbujeta ljudi v socialni stiski, ob njih deluje v državi še vrsta drugih organizacij in društev, ki pripravljajo občasne in povsem ciljane humanitarne akcije pomoči težko bolnim, bolnikom z redkimi boleznimi in nemočnim. Odziv državljanov in kolektivov nanje je vedno zelo velik.

Nekateri pa, razočarani nad državo, ki so ji podarili mladost in desetletja trdega dela, zavračajo celo pakete živeža Rdečega križa in Karitas. Zaradi ranjenega ponosa in dostojanstva raje v samoti stradajo, ker pokojnina ne pokrije niti vseh stroškov za položnice … Centri za socialno delo mnogo kje za večino teh primerov sploh ne vedo. Pogosto, žal, zanje niti nočejo vedeti in jih odkrivati.