Koliko je še vredno človeško življenje in zdravje?

Vsakdo bi rad čim dlje ostal zdrav, a bolezni se pojavljajo iznenada in pri vseh starostih. Takrat si človek želi, da bi zdravnik, ki mu zaupa svoje zdravje, zdravljenje in življenje, čim prej določil pravo diagnozo, ga napotil k najboljšim specialistom in pravilno zdravil. Tu se včasih zalomi. Pa ne le zaradi dolgih čakalnih vrst in napak, tudi zaradi neprimernega odnosa, brezčutnosti, neprijaznosti, premalo pojasnil ... Vrstijo se tudi neprimerne odločitve, posledica odredb o varčevanju za vsako ceno, in to na račun bolnikov.Večina bolnikov sicer o takšnih dejanj molči. Že zaradi strahu, odvisnosti in podrejene vloge v odnosu bolnik-zdravnik. Ta postane še bolj podrejena, ko jo kroji slepo varčevanje. V ta odnos se tu in tam vpleta še oholost bele halje. Ali pa, kar je prav tako škodljivo, zgolj rutinsko delo, ki korenini v prepričanju o nezmotljivosti. Ni malo belih halj, ki verjamejo - pogosto gre za novopečene mlade in mlajše zdravnike - da so izbrana elita in jim že teoretično znanje daje pravico zviška zreti na nevedne bolnike. Ne zdi se jim potrebno, da bi se z njimi dostojno in na razumljiv način pogovorili. Nekateri pogovora celo ne obvladajo. Tako posamezne bele halje zanemarjajo uzakonjeno pojasnilno dolžnost, ko bi moral bolnik vnaprej in vsakič sproti izvedeti vse o zdravstvenem stanju in predvidenih postopkih zdravljenja. Zaverovani v svetost poklica (jim to vcepijo na fakulteti?) so nekateri zdravniki prepričani, da bolnik ničesar ne razume in ne dojema.