Dostojna smrt - človekova pravica

Vprašanje uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vedno sproži nasprotovanja in svarila o nedotakljivosti življenja ter neetičnosti takih dejanj. Hkrati razgalja brezčutnost za trpljenje na smrt bolnih in tepta njihovo temeljno človeško dostojanstvo, saj si želijo čim prej končati trpljenje, se dostojno posloviti in dostojanstveno umreti. Napočil je čas, ko bodo poslanci morali z veliko mero razuma sprejeti za to primeren zakon. To od njih zahteva že izid referenduma, ko so državljani to možnost večinsko podprli.

Že vrsto let in tudi lani so se vrstile razprave o pravici do dostojne smrti oziroma nedotakljivosti življenja. Ki zaradi smrtonosne bolezni in trpljenja niti ni več polno in dostojno. Prerekali ter prepričevali smo se o tem, kaj je etično in kaj moralno. Na prafaktorje smo cepili možnost, ali je dopustno poseči v življenje, ki je vsak dan bolj neznosno in je oboleli vse bolj odvisen od pomoči ter dobre volje drugih ljudi.

Če kot čil in priseben izraziš voljo, da boš lahko, ko boš trpel zaradi smrtonosne bolezni, uveljavil pravico po končanju življenja, to ni mogoče. Kar je kršenje človekove pravice do svobodnega odločanja o sebi in svojem življenju. Zato mora pravica do dostojne in dostojanstvene smrti postati ena temeljnih človekovih pravic.

O tem, kako se počutijo in kaj občutijo takšni bolniki, poročajo tisti, ki jih negujejo, oskrbujejo, izvajajo njihovo osebno higieno, jih hranijo, jim lajšajo hudo trpljenje, jih skušajo tolažiti. Dobro znano je, da lahko bolezen prizadene le fizično telo, um in razum pa ostajata nedotaknjena, zato se človek dodobra zaveda sebe, svojega stanja in okolice ter dejstva, kako zelo nebogljen in odvisen od drugih je. Bolezen mu prepreči skrbeti zase in izvajati vsakodnevna opravila. Zaradi tega psihično trpi, saj je ranjen osebni ponos in povsem poteptano temeljno človeško dostojanstvo. Smrtonosna bolezen ga povsem razčloveči, zato je vse bolj obupan in si želi umreti.

Čeprav je, ko je bil čil in priseben, jasno izrazil voljo, da bi lahko, ko bo izmučen neizmerno trpel zaradi smrtonosne bolezni, uveljavil pravico po končanju življenja, mu to pri nas ni omogočeno. To si želi tudi uradno podpisati in overiti, a ne more. Sooči se z grobim kršenjem temeljne človekove pravice do svobodne volje in do samostojnega odločanja o sebi in svojem življenju. Zato mora postati pravica do dostojne smrti ena temeljnih človekovih pravic, enakovredna pravici do svobode gibanja in govora, svobode izobraževanja, do nedotakljivosti zasebnosti, izobraževanja ...

Zdaj večina državljanov upa, da bo v polanskih klopeh prevladal zdrav razum in bodo o tem le sprejeli primeren zakon. Večina namreč nima denarja za pot in izvedbo prostovoljne evtanazije v tujini, kjer je ta uzakonjena. Je pa tudi vse več primerov, ko so si na smrt bolni slovenski državljani z zadnjimi prihranki plačali dostojanstveno smrt v tujini. A tega očitno nočejo vedeti ljudje, ki se označujejo za izjemno moralne, ki se na vsak način sklicujejo na ugovor vesti, poveličujejo svoje poklicno in siceršnje poslanstvo, se sklicujejo na nedotakljivost življenja in na krščansko svetost življenja ter imajo vpliv na odločevalce.

Že lani je nastal dokaj dober predlog zakona, čeprav je bil deležen tudi kritik in pripomb. Da smo tako gradivo sploh dobili, je zaslužno združenje Srebrna nit, ki si za ta zakon že dolgo prizadeva. Ob pomoči vrste strokovnjakov so spisali predlog zakona, podprla jih je velika skupina volilcev. Predlog je lani spomladi obravnaval državni zbor. Nato so v parlamentarni postopek vložili predlog za posvetovalni referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Zakaj referendum? Če so nekateri državljani naivno pričakovali, da bo ta levosredinska vladajoča koalicija premogla toliko poguma, da bo predlogu zakona prižgala zeleno luč, so se ušteli. Koalicijski poslanci so si raje umili roke s salomonsko rešitvijo: o tem naj se izvede posvetovalni referendum. V parlamentarni postopek so vložili predlog za posvetovalni referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ta je sledil junija lani z vprašanjem: Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? Izid je bil za mnoge razveseljiv, za nekatere pa šok: za je glasovalo 54,89 odstotka volilcev, proti pa 45,11 odstotka.

Odtlej so, vse do minulega ponedeljka, priprave zakonskega besedila (skupaj s tehtanji izrazoslovja, z odbiranjem primernih izrazov in ublaženim imenovanjem tega postopka ter načini možne poti izvedbe, ki naj ne bi nikogar težko dodatno obremenila ...), potekale v ožjih in bolj strokovno oblikovanih krogih. Minuli ponedeljek pa je koalicija končno v državni zbor uradno vložila predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Odgovor, zakaj se je sploh bila prisiljena tega, dokaj trdega oreha zares lotiti, je znan - že zaradi referendumskega izida, ki zelo jasno opredeljuje, da sprejemanja ustreznega zakona o tem vprašanju ni več mogoče zaustaviti, saj je večinsko voljo ljudstva - slednje je hkrati tudi pomembno volilno telo - treba spoštovati. Podvizali so se torej, ker so nove volitve pred vrati in z njimi vse bliže čas obračuna, kako bogat ali skromen je seznam izpolnjenih predvolilnih obljub in nalog. Pa tudi zato, ker se ima Slovenija za visoko razvito sodobno državo. V tej skupini je veliko držav evtanazijo že uzakonilo in jo nemoteno izvaja.

Še dokaj nejasno pa je, kdaj natančno in zlasti v kakšni obliki bo Slovenija dobila sodoben, pravičen in preudarno oblikovan zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Bo pa postopek obravnave in sprejemanja razgalil vsakega poslanca posebej, trdnost koalicije in opozicije (ta je že ves čas ostro proti takemu zakonu). Za vsakega poslanca bo jasno, kako in koliko resno dojema svoje delo in pristojnosti. Pa tudi, koliko mu je mar za pričakovanja, muke, stiske in potrebe slehernega posameznika v naši družbi.