Nikoli več!

Pred leti sem v arhivu državnega zbora prebirala zapisnike sej, na katerih so takratni poslanci in poslanke razpravljali o novi medijski zakonodaji v samostojni Sloveniji. Prevladovalo je prepričanje, da so mediji in civilna družba bistveno prispevali k demokratizaciji družbe. Da so širili javni prostor razprave tako, da so vabili nove pisce, ki so znali jasno in kritično predstaviti ne samo, kaj je problem, ampak tudi, zakaj je nekaj problem. Pisma bralcev so prekipevala od odličnih zapisov ljudi, ki so čutili potrebo, da tudi sami prispevajo nekaj k tej razpravi. Obstajalo je naravno zavezništvo med bralci in njihovimi mediji, kjer so eni in drugi čutili, da je svoboda izražanja pogoj, da sploh lahko mislimo boljšo družbo, kaj šele, da jo tudi živimo. V zapisnikih si lahko opazil resno pripravljenost politike, da zavaruje svobodo medijev, da omogoči novinarjem svobodno opravljanje poklica, bralcem in bralkam pa dostop do različnih vsebin.