Imamo zakon!

In zgodilo se je natančno tisto, kar se zgodi vsakič, ko se odpre vprašanje regulacije medijskega prostora. Ni bilo treba dolgo čakati, da se v javnosti začne razprava o zakonu, in ni bilo nobeno presenečenje, kakšna bo ta razprava. Ker večina ljudi ne bere predlogov zakonov in o njihovi vsebini izve tako, da sledi temu, kaj poročajo mediji, je tisto, kar je bilo izrečeno, in še bolj tisto, kar je bilo zamolčano, ključnega pomena. Tako smo lahko prebrali, da zakon na velika (ali mala) vrata uvaja cenzuro, da je podoben zakonodaji, značilni za avtokratske vladarje iz bližje soseščine, da uvaja registre vplivnežev (pri tem se je kot vplivnica št. 1 omenjala partnerka predsednika vlade), da uničuje že uničeno medijsko krajino in tako naprej.

Pri nekaterih zapisih je bilo mogoče zaslediti slabo zapakirano stališče tipa: v krizi smo, dajte nam denar, rešite nas, ampak prste stran od tega, kar počnemo. In ko smo se mi ubadali z značilno folkloro javnih razprav o medijski zakonodaji, so na globalni ravni potekali tektonski premiki v preoblikovanju medijskega prostora. Znana karikaturistka časnika Washington Post (v lasti lastnika Amazona) je po tem, ko je urednik zavrnil objavo njene karikature, dala odpoved. Da, gre za časnik, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja objavljal pentagonske papirje in pokazal, kako je aktualni predsednik ZDA uporabljal umazane tehnike v boju proti svojim političnim tekmecem. Novinarja, ki sta razkrila afero Watergate, sta po nasvetih žvižgača, ki jim je posredoval notranje informacije, “sledila denarju”. In po sledeh denarja sta prišla do najmočnejše osebe v ameriški politiki - predsednika ZDA.

Ni bilo treba dolgo čakati, da se v javnosti začne razprava o zakonu, in ni bilo nobeno presenečenje, kakšna bo ta razprava. Ker večina ljudi ne bere predlogov zakonov in o njihovi vsebini izve tako, da sledi temu, kaj poročajo mediji, je tisto, kar je bilo izrečeno, in še bolj tisto, kar je bilo zamolčano, ključnega pomena.

Potem je sledil intervju z lastnikom Mete (to je tisto podjetje, ki ima v lasti Facebook, Instagram in Whatsapp) Markom Zuckerbergom, ki se je v dobri avtokratski drži tipa “Interesi Mete so moji interesi” odločil, da na platformah, ki jih ima v lasti, ne bo več preverjanja verodostojnosti objavljenih informacij. Gre za istega človeka, ki se je manj kot eno leto nazaj pred preiskovalno komisijo ameriškega kongresa s solzami v očeh opravičeval staršem in sorodnikom oseb, ki so zaradi nadlegovanja na njegovih platformah storile samomor. Brez kančka sramu, vedoč da obstajajo raziskave, ki dokazujejo, kako uničujoče so določene prakse na teh platformah za mlade ljudi, je zagotavljal, da bodo storili vse, da se zadeve uredijo. Zgodilo se je prav nasprotno. Nič ne bodo naredili. Za tiste, ki smo gledali intervju, je bil pomenljiv pogled na 900.000 dolarjev vredno uro, ki jo je nosil na levem zapestju.

Potem pa še pogovor lastnika platforme X Elona Muska in predsednice stranke Alternativa za Nemčijo (AfD). Verjetno je bil najbolj pomenljiv trenutek, ko je Musk razlagal svojo verzijo dogodkov, povezanih z drugo svetovno vojno, ki je predsednico skrajno desne stranke spravil v zadrego. Če sem bolj natančna; skrajno desna političarka je morala svojega sogovornika “vleči” na levo - proti centru.

Medijski svet je v krizi. Njegova prihodnost je še večja kriza. Lastniki platform se vseskozi sprenevedajo, da niso mediji in nimajo nič z vsebinami, ki jih ljudje objavljajo na njihovih platformah. Če je kdo že kriv za te objave, so to ljudje, ki jih objavljajo. Oni s tem nimajo nič. Razen da služijo zelo veliko denarja.

Lahko da bo - kot se je zgodilo že večkrat - tudi ta predlog zakona doživel potop. Ne bo pomagalo, da je v tem zakonu veliko stvari, ki dobesedno v zadnjem trenutku poskušajo rešiti vsaj tisto malo, kar je ostalo od javnega interesa na medijskem področju. Slovenski mediji (v razvidu jih je vpisanih več kot dva tisoč) so s stališča globalne medijske politike nezaznavni. Pomembni pa so za nas državljane in državljanke te države. O naših problemih, naših sanjah, dosežkih in željah v slovenskem jeziku samo oni lahko poročajo. Ta majhen košček sveta je za Zuckerberga in ostale verjetno nepomemben. Za nas pa je vse, kar imamo. Razprava o medijskem zakonu ni stvar zasebnih ali osebnih interesov kogarkoli. Je soglasje o tem, kaj in kako želimo kot družba komunicirati. Med sabo in s svetom okoli nas.