Plastik fantastik

Ne bomo čakali pomladi in ne bomo čakali na maj. Takšne so bile pred dobrim mesecem napovedi v zvezi z obravnavo podnebnega zakona na vladi. Pa se ni izšlo. Hamletov “biti ali ne biti” se je zaenkrat iztekel v “ne biti”. Škoda.

Minuli petnajsti maj, svetovni dan podnebnih sprememb, bi bil naravnost idealna priložnost za sporočilo mestu & svetu, da je vlada države na sončni, včasih suhi, pogosto zelo mokri, predvsem pa najbolj podnebno oškodovani strani Alp končno naredila vse potrebno in predlog podnebnega zakona poslala v parlament. Da mislimo resno. Pa je priložnost za samohvalo tokrat splavala po vodi. Predlog zakona naj ne bi bil še koalicijsko popolnoma usklajen, zato ga je predsednik vlade, Robert e-Golob umaknil z dnevnega reda, glavna vladna PRka pa sporočila, da “si bo koalicija vzela še nekaj časa, da ta pomembni zakon res dobro uskladi, potem ga bo v čim krajšem mogočem času vnovič dala na dnevni red seje vlade”. Tako, zdaj veste, bi rekel Marcel Štefančič ml.

Mikroplastika je povsod, v Marijanskem jarku in na Everestu, na dnu in na vrhu sveta torej, v materinem mleku in v naših možganih.

Kaj natančno pomeni “v čim krajšem času”, sicer ne vem, vsekakor pa bomo zamudili tudi drugi, prav tako zelo primeren datum za predstavitev predloga zakona. Prihodnji četrtek, petega junija, bomo namreč obeleževali svetovni dan okolja. Osrednja tema tokratnega svetovnega dneva okolja je sicer premagovanje onesnaževanja okolja s plastiko - Beat Plastic Pollution - in morda na prvi pogled ni neposredno povezana s podnebnimi spremembami. A zgolj na prvi pogled. Spremljanje dogajanja na globalnem parketu pokaže, da sprejetje mednarodnega dogovora o zmanjšanju onesnaževanja s plastiko, ki naj bi ga sprejeli minulega decembra v južnokorejskem Busanu, onemogočajo natanko isti igralci, ki - kjer je le mogoče - minirajo tudi dogovore o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov oziroma zmanjševanju rabe fosilnih goriv.

To so seveda države proizvajalke nafte & plina. In tako bo dvoletno dogovarjanje o preprečevanju onesnaževanja s plastiko, ki naj bi se z ustreznim dogovorom končalo že v omenjenem Busanu, teklo še vsaj en krog. Letošnjega avgusta v Ženevi. Kdo ve, morda se pa izide. Številke so namreč neizprosne. Od sredine prejšnjega stoletja smo na planetu menda uspeli proizvesti več kot osem milijard ton plastike. Nepredstavljivo. Tako kot je nepredstavljivo tudi to, da smo je uspeli reciklirati zgolj deset odstotkov. V vodotokih, morjih in oceanih je vsako leto konča dobrih deset milijonov ton. Mikroplastika je povsod, v Marijanskem jarku in na Everestu, na dnu in na vrhu sveta torej, v materinem mleku in v naših možganih.

Proizvodnja plastike je odgovorna za kakšnih pet odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Gotovo bo kdo pomislil, da teh pet odstotkov pač ni veliko, a vemo, kako je s tistim : zrno na zrno pogača & kamen na kamen palača. Vsak odstotek šteje. In naj se nam zdi še tako smešno in brezpredmetno, štejejo tudi vsaka plastična slamica, vsak kozarec, vsak zamašek, vsaka vilica, žlica ali nož, vsak balon, vsak cigaretni ogorek, vsaka plastična vrečka in kar je še teh izdelkov, ki jih uporabimo enkrat in zatem zavržemo.

Polovico odpadkov v evropskih morjih predstavljajo plastični izdelki za enkratno uporabo. Ja, kot zapisano v naslovu, plastik fantastik. Upam, da mi Samuel Reich, Rambo Amadeus in Uroš Robič ne bodo zamerili uporabe te besedne zveze. Prvi je namreč leta 2009 izdal knjigo z naslovom Plastic Fantastic, v kateri je opisal neverjetno prevaro na področju fizikalnih znanosti, drugi je pred dvajsetimi leti plastičnemu kirurgu Plastik Fantastik namenil skladbo, tretji pa je pred dobrim desetletjem posnel zanimiv film ne le o smeteh, plastiki in njenem (ne)recikliranju, pač pa tudi o našem odnosu do okolja & narave. Slednji je bil, je in ostaja očitno vsaj v bližnji prihodnosti v veliki meri neustrezen in stalni talec kapitala, potrošništva in vsesplošne akutne kratkovidnosti epidemičnih razsežnosti. Altroke covid!

Onesnaževanje okolja s plastiko za enkratno uporabo je nedvomno ena tistih “pridobitev” antropocena, kjer bi lahko v razmeroma kratkem času in s preprostimi ukrepi naredili res veliko. Pa se mučimo tudi s tem. Janezov & Viktorjev idol, carinik Donald, je kmalu za tem, ko je ponovno zasedel jajčasto carinarnico v Beli hiši, celo podpisal izvršni ukaz, s katerim je zapovedal, da so lahko slamice zgolj plastične. Papirnate ga namreč motijo že dlje časa.

Tako kot ga moti slab pritisk v prhah in premajhna količina vode za splakovanje stranišč. No, to zadnje je verjetno razumljivo, saj kot pravi Mlakar, “če jemaš puhno ret, se muoreš duosti botov usrat”. In če ima kdo na tem svetu “puhno ret”, je to nedvomno prav carinik Donald, pa seveda tudi vsi člani njegove vladne kombrikole. Ja, težko bo vse to splakniti. In smo šele na začetku mandata.

No, na začetku novega mandata predsednika stranke je še enkrat več, tokrat že desetič, tudi Ivan Janez. Z odstotkom glasov podpore, ki se lahko kosa zgolj z odstotki, ki jih dobijo razni erdogani, lukašenkoti, putini, pingi in njim podobni, je bil potrjen prav na predvečer nekoč tudi njemu ljubega dneva mladosti. Ali mu je kdo od delegatov prinesel tudi štafeto, mediji ne poročajo. Pač pa zadnje dni veliko poročajo o mnogo usodnejšem dogajanju v zvezi s taljenjem ledu na Grenlandiji in Antarktiki. Zadnje študije namreč kažejo na to, da dogovorjena omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo najbrž ne ohranja ledenih plošč v trenutnem obsegu. Da o tem, da smo zaradi odlašanja z ukrepi za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na poti k dvakrat višjemu segrevanju od dogovorjenega, niti ne govorimo. A kakor radi rečemo, nikoli ni prepozno. Zato si morda velja ob začetku kopalne sezone, sezone piknikov in ostalih poletnih sproščenosti nekam zapisati “plastik fantastik - ne hvala!”