Je kocka res padla?

Kocka je padla, ali v originalu iacta alea est. Besede, ki naj bi jih izrekel Cezar pred prečkanjem reke Rubicon, so verjetno en najbolj znanih in uporabljenih izrekov v človeški zgodovini. No, v zadnjih dobrih dveh tisočletjih.

Človeška zgodovina je seveda bistveno daljša, a tam na začetku morda manj berljiva. Kakorkoli. Ali je Julij Cezar zares izrekel omenjene besede ali ne, prepuščam zgodovinarjem, res pa je, da je bilo prečkanje reke Rubicon nekakšna točka brez povratka, ali z besedami, ki jih je ob napadu Jugoslovanske armade na Slovenijo pred četrt stoletja izrekel Milan Janezova nočna mora Kučan, poteza, po kateri “ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Nič več.”

Avtokrata, ki bi rad naredil Rusijo spet veliko, zamenjujemo z avtokratom, ki bi rad naredil Ameriko spet veliko, dejansko pa oba ne delata nič drugega kot eno veliko sranje.

In na zastali strani Alp res ni nič več tako, kot je bilo prej. No, seveda tudi na preostalih delih planeta ni nič več tako, kot je bilo pred četrt stoletja, in popolnoma nesmiselno bi bilo naštevati, kaj vse se je spremenilo. Tega je preprosto preveč in bi se zato obregnil zgolj ob eno stvar.

Od daleč in kot nepoznavalcu mednarodnih odnosov se mi vendarle zdi, da so mednarodni dogovori pred četrt stoletja nekaj veljali. Da so se sicer počasi, a vztrajno gradili mehanizmi, ki naj bi pravično in po pameti urejali odnose med ljudmi, ljudstvi, narodi, državami, skupinami držav in še kom in nenazadnje tudi mehanizmi, ki naj bi urejali odnos človeštva do okolja, do naših rastlinskih & živalskih sopotnikov ter do njihovih življenjskih prostorov. Seveda so bile že takrat izjeme in danes jih je žal še več. Dovolj je, da pomislimo na Izrael, na državo, ki vsem dogovorom, resolucijam in ne vem še čem navkljub že dobrega pol stoletja, s tihim (beri velika večina držav & državnikov oziroma državnic) ali glasnim (beri Donald, Viktor, Janez, Giorgia in podobni modeli) odobravanjem odreka pravico do življenjskega prostora palestinskemu ljudstvu in ki se je tokrat očitno odločila, da jih dokončno pobije & izstrada ali pa preprosto izžene iz Palestine.

Dovolj je, da pomislimo na pogubno neregulirano izsekavanje & rudarjenje po amazonskem pragozdu, ki je v času Javiera Malega Donalda Bolsonara dobilo nesluten pospešek. Dovolj je, da pomislimo na industrijski ribolov, ki s pomočjo državnih subvencij načenja malodane vsak kotiček svetovnega oceana. In še in še je izjem, le da se težko odločim, ali potrjujejo pravilo ali preprosto postajajo pravilo.

Pravilo, da se mednarodnih dogovorov, sodb mednarodnih sodišč, resolucij Združenih narodov in kar je še tega preprosto ne spoštuje. Da se zaradi egoizma in prepričanja o superiornosti bodisi ne pristopi k mednarodnim dogovorom bodisi se iz njih izstopi. Združena Donaldova Amerika, dežela svobodnih, tako svobodnih, da lahko rušijo demokratično izvoljene vlade & voditelje, tako svobodnih, da lahko podpirajo najhujše avtokrate & despote, tako svobodnih, da lahko z bombami zasujejo vse & vsakogar, tako svobodnih, da si lahko lastijo dobrine, ki so last vsega človeštva, tako svobodnih, da se lahko požvižgajo na usodo človeštva, je šolski primer tovrstnega ravnanja.

Po izstopu iz Pariškega dogovora, ponovnem spodbujanju rabe premoga & fosilnih goriv nasploh ter z grožnjami vsem, ki proučujejo podnebne spremembe, je Donald zaukazal ponoven izstop dežele svobodnih iz organizacije Združenih narodov za vzgojo, izobraževanje in znanost - UNESCO. Kar pravzaprav niti ni presenetljivo, če upoštevamo Donaldovo vzgojenost & izobrazbo ter bralno pismenost, torej stalno razvijajočo se zmožnost posameznika/posameznice za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ali kot pravi Mlakar, “člouk mona ne rata, se tak že rodi”.

Donald seveda ni edini tak model, ima pa največjo moč in to moč brezkompromisno & brezglavo izkorišča. Bruseljska Uršula se sicer hvali s pravkar doseženim carinskim ali karkoli že dogovorom, dejansko pa je pristala, da bomo v naslednjih letih iz dežele svobodnih veselo uvažali orožje in energente. Glede na Donaldovo bolestno averzijo do obnovljivih virov energije predvidevam, da bomo uvažali nafto & plin, morda pa tudi premog in tako energetsko odvisnost od Rusije zamenjali z odvisnostjo od Združenih držav Amerike.

Avtokrata, ki bi rad naredil Rusijo spet veliko, zamenjujemo z avtokratom, ki bi rad naredil Ameriko spet veliko, dejansko pa oba ne delata nič drugega kot eno veliko sranje. Res je sicer, da je šlo med Uršulo in Donaldom za okvirni dogovor, da je potrebno še marsikaj doreči, vendar česa drugega razen kimanja držav članic EU notoričnemu lažnivcu in zabavljaču ni pričakovati. Nobenega prečkanja rubikona, nobene kocke. Pač pa je podnebni rubikon morda prečkalo Meddržavno sodišče, najvišji sodni organ Organizacije združenih narodov, s sedežem v Palači miru v Haagu.

Sodišče je v nedavnem svetovalnem mnenju izjavilo, da države lahko kršijo mednarodno pravo, če ne sprejmejo potrebnih ukrepov za zaščito planeta pred podnebnimi spremembami, države, ki so utrpele škodo zaradi njihovih posledic, pa so lahko upravičene do odškodnine. Mnenje, ki sicer ni obvezujoče, je soglasno podprlo vseh petnajst sodnic oziroma sodnikov in je nedvomno pomemben precedens, ki odpira pot številnim pravnim ukrepov v zvezi z obveznostmi držav, da se spopadejo s podnebnimi spremembami in v zvezi s posledicami, če tega ne storijo.

Kocka je torej vsekakor padla, ali kakor je povedal predstavnik Marshallovih otokov, znanost je to povedala že davno, zdaj ji je jasno pritrdilo tudi mednarodno pravo. Glede na to, da je članica sodišča tudi dežela svobodnih, lahko v kratkem upravičeno pričakujemo Donaldov ukaz o prenehanju članstva, sprejem sankcij zoper sodnice & sodnike sodišča ter seveda blebetanje o krivosodju. Slednjemu se bodo nedvomno pridružili izkušeni Janezovi podalpski zanikovalci. Branko Črni panter Grims, ki je zgolj dobre tri ure vožnje oddaljen od Haaga, pa si brez večjih težav lahko omisli tudi gladovno stavko pred vrati Palače miru.