15.000 rodov & 300.000 let

Tako pravijo. V zadnji 300.000 letih, nekaj tisoč let gor ali dol, se je na planetu zvrstilo za kakšnih 15.000 rodov vrste Homo sapiens. Vrste, ki je najbrž domorodna samo v Afriki. Povsod drugje je tujerodna. In tudi hudo invazivna.

In ne samo da smo bili prva taka vrsta, razen redkih izjem smo zelo verjetno tudi vzrok za vse ostale tujerodne in invazivne vrste. Tiste prijazne in one bolj žleht. Kakšna izjema se bo gotovo našla, a večino smo iz “domače grude”, kjer koli je že ta bila, iztrgali in prinesli na njim tuja tla kar sami. Tako kot smo nedvomno sami, brez pomoči obiskovalcev iz vesolja, vendar pa ob močni podpori vseh mogočih bogov & božanstev ter njihovih tuzemskih odposlancev, vrgli s tečajev planetarno podnebje in opustošili biosfero. In tudi pravkar minuli podnebni vrh v Bakuju, ki se sicer ni končal z nesklepčnostjo, kot tisti o biotski raznovrstnosti v Kolumbiji pred njim, ne daje kakšnega posebnega upanja. Na njem smo lahko od predsedujočega med drugim celo slišali, da je nafta božji dar. In šenkanemu konju seveda ne gre gledati v zobe, kaj šele spraševati se, kam nas to podarjeno kljuse pelje.

No, pri vsej tej globalni črnopetkomaniji je zabavno tudi to, da je trideseti november, dan po devetindvajsetem novembru, torej dan po črnem petku, tej svetovni trgovski nategi, razglašen za svetovni dan varstva potrošnikov. Prepozno. Je že cvrta. Mleko je polito in toča je že mimo, za zvonjenje po toči pa dobro vemo, da nima kakšnega posebnega učinka.

No, to, da se ne sprašujejo in ne gledajo v zobe, je tudi sicer značilno za vse oboževalce tistih tisočletje in več starih knjig in zapiskov, nastalih po spominu in z veliko domišljije, ki naj bi uravnavali naša življenja in ravnanja. Citira jih in dobesedno izvaja genocidni Netanjahu, citirajo jih in dobesedno izvajajo njegovi arabski antipodi, citira jih Trump, citira jih Putin, citira jih Orban, citirata jih evroposlanki Zala in Romana, citira jih njun parlamentarni kamerad Branko, citirajo jih domoljubi Matej, Žan in Aleš, citirajo jih v Iranu, Afganistanu in seveda tudi v že omenjenem Azerbajdžanu.

Mogoče pa so bili rezultati konference v Bakuju bolj pičli zato, ker v omenjenih knjigah in zapiskih ni ničesar o podnebnih spremembah. In tudi ne o pustošenju po planetarnih ekosistemih. Da je vse to že ničkolikokrat zapisano v poročilih Medvladnega foruma za podnebne spremembe in tistih Medvladnega odbora za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, ki delujeta v okviru Združenih narodov, očitno ne šteje. No, ni da ne šteje zgolj na globalnem parketu, tudi na nacionalnih in predvsem lokalnih laminatih in linolejih prav posebej ne odmeva. Tudi na svetlozeleni strani Alp ne. Pravkar minuli črni petek, ki se je začel že sredi novembra in se bo zaključil tam enkrat po novem letu, je nazorno pokazal, kako nam opozorila o nujnosti razmisleka o našem ravnanju nikakor ne pridejo do živega.

No, pri vsej tej globalni črnopetkomaniji je zabavno tudi to, da je trideseti november, dan po devetindvajsetem novembru, torej dan po črnem petku, tej svetovni trgovski nategi, razglašen za svetovni dan varstva potrošnikov. Prepozno. Je že cvrta. Mleko je polito in toča je že mimo, za zvonjenje po toči pa dobro vemo, da nima kakšnega posebnega učinka. No, še dobro, da se potrošniki lahko potolažimo z veselim decembrom. Lučke so tu, dobri možje s severa tudi in kakopak, tu so tudi tradicionalna obmorska drsališča. Razumljivo. Drsanje je ena najznačilnejših zimskih aktivnosti ob Sredozemskem morju in tako je tudi v naših obalnih mestih. V Izoli so se tokrat še posebej potrudili in v parku Pietro Coppo z ledom prekrili dvakrat večjo površino kot običajno. Ja, ni kaj. Če že mečemo planetarno podnebje s tečajev, to vsaj počnimo s stilom, sproščeno, veselo in brez slabe vesti.

Seveda boste rekli, da pretiravam, da ta štiri drsališča pač ne bodo bistveno vplivala na izpuste ogljikovega dioksida in posledično tudi ne na segrevanje planeta. Seveda ne vplivajo bistveno, vplivajo pa. Saj veste, vsaka kaplja šteje. In več kot je (in bo) ledu na umetnih veselodecembrskih drsališčih in nenazadnje na prenizkoležečih smučiščih, manj ga je (in bo) v ledenikih visoko v gorah.

Da našemu Triglavskemu bijejo zadnje ure oz. leta, vemo, vse manjši in vse tanjši pa je tudi največji in najbolj znani ledenik Dolomitov, tisti na Marmoladi. Debelina ledu se menda dnevno stanjša za slabih deset centimetrov. Njegova površina se je v zadnjih petih letih zmanjšala za sedemdeset (70!) hektarov, ali, prevedeno v vsem razumljivo nogometščino, za osemindevetdeset (98!) nogometnih igrišč. Najbrž se še spomnimo, da se je pred dvema letoma zaradi visokih temperatur in posledično intenzivnega taljenja del ledenika na Marmoladi odlomil in skupaj s kamenjem in snegom zgrmel v dolino ter pod seboj žal pokopal tudi enajst planink in planincev, ki so bili ob nepravem času na nižje ležeči znani in dobro obiskani planinski poti. Poznavalci dogajanja na ledeniku menijo, da se kaj lahko zgodi, da ledenika tam do leta 2040 preprosto ne bo več. “So what!” bi najbrž rekel Borči, sam bi rekel “So voda”. Ja, ledeniki so tista voda, brez katere bi bila in bodo naša poletja verjetno še bolj suha. A kaj bi to, veseli december je tu.

Berem pa, da je bilo manj veselo na predstavitvi načrtov družbe Terme Krka v Strunjanu. Upravičeno. Krkaši si menda želijo ustreči zahtevnejšim gostom, radi bi se šli butičnost, a se vse skupaj bere kot preprosto nalaganje denarja v nepremičnine in kot povečevanje kapacitet na račun zelenja, miru, identitete prostora in nenazadnje tudi podnebja. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da bodo to počeli prav na račun butičnosti Strunjana. Butičnosti, ki je že tako vsako poletje in vsak toplejši konec tedna na hudi preizkušnji. Manjkajo res samo še vile & bazeni za zahtevne goste, za elito, da se odpočije od napornega dnevnega vodenja amorfne gmote. Ja, da to ni lahko početje, bi verjetno potrdil tudi njen samooklicani portparol, “Mr. Schellenburg”, ki so mu zaradi amorfne gmote neplačanih podizvajalcev blokirali bančni račun. A “nč bat”, ima gotovo še kakšnega, na varnem. Bolj se je “za bat”, kako bo šlo, ko bo petnajstisočemu rodu človeške vrste (kakšen rod gor ali dol) račun dokončno blokiral planet Zemlja.

Robert Turk