Življenjski slog? Življenjski stil?

Zaustavimo se pri besedah stil in slog. Katera je bolj pravilna? To nas, drage bralke in bralci, sprašuje Saša Pišot v imenu sodelavcev Inštituta za kineziološke znanosti na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem v Kopru:

“Z zanimanjem prebiramo vašo rubriko ‘Minuta, dve za boljši jezik’, ki ponuja enostavnejše odgovore o rabi slovenščine. Zato vam tudi mi predstavljamo vprašanje, ki se nam v zadnjem času zastavlja pri pisanju strokovnih in znanstvenih besedil v prispevkih našega inštituta, in sicer vprašanje o uporabi terminov: življenjski slog in življenjski stil.

Uporaba termina ‘življenjski slog’ je v strokovni literaturi bolj pogosta, zato jo navadno uporabljamo tudi mi. Pri pogledu v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pa se nam poraja dvom o pravilnosti uporabe tega termina. V SSKJ imata namreč termina ‘slog’ in ‘stil’ zelo podobno razlago, a pri pridevniku ‘življenjski’ je naveden samo termin ‘stil’, ne pa tudi ‘slog’. Načini in značilnosti človekovega ravnanja, vedenja so v tem slovarju opredeljeni le kot ‘življenjski stil’. Zato vas prosimo za razlago in nasvet, kateri od terminov je bolj pravilen: ‘življenjski stil’ ali ‘življenjski slog’, saj bi radi, da tudi pri uporabi teh terminov v strokovni in širši javnosti skrbimo za pravilno rabo našega jezika.

Vnaprej se vam zahvaljujemo za odgovor in vam želimo še mnogo odmevnih Minut za boljši jezik.”

Lepa hvala, Saša, za vprašanje, ob katerem lahko rečeva kako več o izposojenih besedah, brez katerih najin jezik - kot prav nobeden med evropskimi in drugimi - nikakor ne bi shajal. Gotovo ne brez tistih, ki jim pravimo kulturne tujke ali že ponašenke, ker smo jih sprejeli v naš jezik ob prelivanju kultur med narodi - ko smo hodili peš, med sosedskimi, ko smo prišli na konja in zdrveli po Evropi z avtom, tudi med bolj oddaljenimi narodi, današnje dni, ko vsakdo z vsakomer lahko klepeče po telefonu in internetu, pa tako rekoč med vsemi narodi sveta. Tako ponašenih besed je za cel slovar. Pri njih nam ne zagomazijo od jeze po hrbtu mravljinci, ko jih slišimo: avto, astronavtka, aparat, biologija, medicina, minister, material, politik, pošta, religija, režim in tako naprej vse do idiotov, ki nam jih nikdar ne zmanjka. Med njimi, Saša, je tudi najin stil, po naše slog, način.

Ime mu je posodila latinska beseda stilus (grško stylos) za pisalo ali pisek. Ta podolgovati predmet se nam kaže tudi v germanizmu “štil” za ročaj, držalo, toporišče: za “štil” primemo sekiro in motiko. S stilusom so Latinci zapisovali, vrezovali črke na povoščene deščice. Na enem koncu je bil ošiljen za pisanje, na drugem bolj zaobljen, da so napačni zapis zagladili, “izbrisali” “zradirali”. Beseda stilus se je po metonimiji, to je po zamenjavi orodja (pisalo) z njegovim izdelkom (črka), uveljavila kot oznaka za pisavo, način pisanja, za oblikovanje besedil. Niso rekli, da je povoščeno tablico popisal Ciceron, ampak Ciceronov stilus, Ciceronov pisek.

Čeprav smo “stil” pri nas sprejeli kot zaželeno kulturno tujko, smo ji v preteklosti vseeno poiskali dve domači vzporednici. Zato smo se v 19. stoletju po pomoč zatekli k Slovanom in od njih vzeli, kar se nam je zdelo boljše od tujke. Takrat smo raje slovanstvovali kot nemčurili zaradi nevarne germanizacije, ki je želela pol Evrope pogermaniti - Slovence pa kasneje sploh “ausradirati”. To je hotel samomorilec Adolf Hitler, ki je slabo risal in je zato predvsem radiral, več radiral kakor risal: “ausradieren” te frdamane Slovence, Žide in Cigane, je besnel. Od Čehov smo si za “stil” izposodili njihovo besedo “sloh” in jo ponašili v slog, ker češčina namesto g zapiše h (Praga jim je Praha). In ker nam ni bila všeč nemška viža, saj smo v nji slišali prej zoprn nemcizem kot kaj uporabnega, smo si od Hrvatov in Srbov za vižo izposodili “način”, v pomenu “izdelek”, ki se nam kaže v besedah čin za “delo” in načiniti za “narediti”, “izdelati”.

Koren besede slog je živ v večini slovanskih, tudi indoevropskih jezikov, saj njen prapomen najdemo v besedah zlog, prelog, zložiti, polog, lega, zlagati, polegati in v neštetih njihovih sorodnicah. Prvotno slovansko *slegti pomeni “skupaj leči”, sestaviti, zložiti. Tako smo bolj s “slogom” kot “načinom” nadomestili besedo “stil”, a smo “slog” domala izključno uporabljali še v prvi polovico 20. stoletja. To se vidi npr. pri Izidorju Cankarju, ki še po letu 1920 dosledno piše o plastičnem, ploskovitem in slikovitem slogu (ne stilu) v likovni umetnosti. Zato ima tudi SSKJ več besednih zvez pod “slogom” kot pod “stilom”. In zato tudi Slovenski pravopis 2001 niti enkrat pri “slogu” ne zapiše, da je to isto kakor “stil”, medtem ko tujko “stil” povsod, kjer le mogoče, pojasnjuje z domačim “slogom”. V tem se kaže želja, da naj bi uporabljali predvsem besedo “slog” in ne “stila”. Kljub temu pa se je v zadnjih 50 letih ob “slogu” uveljavil tudi “stil”, tako da danes ne moremo več pogrešati besed stilem, stilistika, stilistka, stilizacija, stilizem, stiliziranje, ker stilizmu ne moremo reči slogizem, stiliziranju slogovanje, stilistiki slogoslovje, modni stilistki pa slogovnica. Tudi slogovno pohištvo namesto stilnega se sliši bolj kot ne vsiljivo.

Na splošno, Saša, bi se dalo reči: ker so tujke kakor avtobus, kamor je za silo zmerom možno stlačiti še enega zamudnika, to je še kak dodatni pomen, ki ni tako jasen kot domača beseda, se jih poskušamo v skrbnem jeziku izogibati. Torej je “življenjski slog” boljši kot “življenjski stil”. Vendar pri tem ne smeva pasti v čistunsko siromašenje jezika. Tudi tujke so jezikovno bogastvo in potrebne, še posebej vse kulturne, strokovne, no, v nižjem govoru pa tudi kakšna afnasto načičkana avšava bejba. A o tujkah, ki so kot razmajan trolejbus, morda kdaj drugič, Saša. Danes le še hvala in pohvala za vaš trud na ZRS UP, da pišete kar najbolj pravilen jezik. JOŽE HOČEVAR

Bralke in bralci ste vabljeni, da jezikovna vprašanja in predloge sporočate na joze.hocevar@primorske.si (ali J. H. OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)

Preizkus jezikovnega čuta

Drage bralke in bralci, že sami ste pojasnili pomene v dvojicah pojmov, ki sem jih ponudil konec aprila. Zdaj skupaj skušajmo pojasniti nekatere:

* Cela okna so tista, ki niso razbita - vsa okna so pa vsa od prvega do zadnjega v hiši

* Ulomimo si vejico rožmarina - vlomijo pa tatovi v banko. Takih dvojnic je precej: udor zemlje s hriba - vdor sovražnikov čez mejo, ulije se dež - vlijemo pa vodo v škaf

* 4. sklon besede duh v pomenu duša, ki je živa, se glasi duha, na primer: častimo Prešernovega duha (ne Prešernov duh) - 4. sklon besede duh v pomenu vonj se pa glasi duh: začutili smo duh po dimu

* Nedvomno je tisto, o čemer ne dvomimo - nedvoumno je tisto, kar je povedano tako jasno, da drugačna razlaga ni mogoča. Takšno razliko si je jezik ustvaril, čeprav je beseda nedvomno izpeljana iz besede nedvoumno, kot je tudi beseda dvomiti nastala iz dvoumiti

* Zavedno je tisto, česar se zavedamo, zavedeno je ljudstvo, če verjame obljubam vegastih politikov, za vedno pa bo naša duša pogubljena, če bo zaradi grehov vržena v pekel

* Če nas je prijateljica zavedla na napačno pot, je izhajala iz nedoločnika zavesti (koga zapeljati). Če pa se je zavedela (ali zavedala) svojega greha, pomeni, da pozna tudi glagola zavedeti in zavedati se

* Umre človek, pogine žival

* Kadar rečemo, da so bili poleg nas na sestanku še vsi drugi člani društva, hočemo povedati, da smo bili tam mi in tudi vsi drugi člani - če pa rečemo, da so razen nas tam bili vsi člani društva, hočemo reči, da so bili na seji vsi, le mi smo manjkali.

* Ko o kom rečemo, da je drug človek, hočemo povedati, da ni tisti, ki ga pričakujemo, ampak nekdo drug - če pa rečemo, da je to drugi človek, hočemo poudariti, da ni prvi, ampak drugi po vrsti

* O upravičeni odsotnosti poslanca v parlamentu govorimo tedaj, ko ima utemeljen vzrok za odsotnost (je bolan) - o opravičeni odsotnosti pa tedaj, ko mu predsednik Gantar odsotnost opraviči

* Vzrok sosedove smrti je bila pljučnica - razlog samomora bolnega soseda pa je bila želja, da bi se rešil muk

* Za zapis mrliška vežica se odločimo, ko nam je vseeno, kakšne bolečine bo beseda mrliška vzbudila v poslušalcu - kadar pa nam to ni vseeno, se bomo besedi mrliška izognili in rekli poslovilna vežica

* O čaščenju ali počastitvi govorimo, kadar z odlikovanjem nagradimo odličnega zemljana - o češčenju pa takrat, ko se z molitvijo obračamo na svetnika

* Materin jezik je jezik vsake matere - materni jezik zadnje čase pravimo svoji materinščini - pojem materinski jezik je nekoliko zastarel, pomeni pa materinščino.

Če se vam katera teh razlag ne zdi zadostna in je pomanjkljiva, jo dopolnite po svojem jezikovnem čutu. Vesel bom, če mi svoja mnenja sporočite. In še kaj predlagajte. JOŽE HOČEVAR