Vsaka bolečina ima svoj izvor in vzrok
Kronične bolečine v vratu, rokah, nogah, sklepih, hrbtenici slabšajo zdravje in počutje. Mnogi težave lajšajo z zdravili, v sodobni medicini v Evropi in po svetu pa jih zdravijo zdravstveni delavci - osteopati; brez zdravil in naprav, le z rokami.
OSTEOPATIJA> Veda, ki je hkrati vmesni člen med ortopedijo, drugimi specialnostmi in fizioterapijo, prodira tudi k nam. Poklic osteopat pri nas še ni uradno registriran. Jeseni bo po vzoru EU v Ljubljani začela delovati visoka šola za osteopatsko medicino. Ob predavateljih, zlasti z ljubljanskih medicinske in biotehniške fakultete, bo asistent za praktični del diplomirani osteopat Jure Tušek iz Ankarana, ki v Milanu zaključuje podiplomski študij osteopatije.
Diplomirani osteopat Jure Tušek si znanje v obsegu podiplomskega raziskovalnega študija v sklopu evropskega projekta nabira v milanski osteopatski kliniki in v tamkajšnji ortopedski bolnišnici. Na študij osteopatije je odšel v Italijo, v Padovo in Milano, saj tega študija in samostojnega poklica v zdravstvu pri nas še ni. Tušek je vpisan v italijanski register diplomiranih osteopatov.
Utemeljitelj osteopatske medicine in filozofije je zdravnik dr. Taylor Still, ki je leta 1893 ustanovil prvo šolo osteopatske medicine v ZDA. Po uradni definiciji gre za celovit sistem zdravljenja širokega spektra obolenj, podlaga je uveljavljen sistem klinične diagnoze. Osteopat se posveča strukturi telesa (kosti, sklepi, mišice). Terapija je varna, naravna, individualna, upošteva tudi starost. Poleg že omenjenih težav zdravi še togost in napetost skupin mišic, zmanjšano gibljivost, išias, stres, nevrozo, nespečnost in astmo.
Samostojen poklic
Na podlagi podiplomske prakse (ta je podlaga za pridobitev naziva master of osteopathy) v sklopu bolnišničnega zdravljenja v Milanu ugotavlja, da potrebuje, skladno z razvojem in potrebami sodobne medicine, tudi slovensko zdravstvo te zdravstvene delavce. Zato je, skupaj s kolegom Željkom Radmanovičem, pobudnik za ustanovitev visoke šole za osteopatsko medicino v Sloveniji. Postopek akreditacije poteka, jeseni bi se vpisala prva generacija študentov.
“Poklic in delo osteopata prispevata v Evropi pomemben delež v sodobnem zdravljenju v sklopu uradne medicine. Osteopat dela skupaj s pediatrom, fiziatrom, ortopedom, tudi z otorinolaringologom in po potrebi z drugimi specialisti. Osteopatija ni alternativna medicina, je del uradne. Pri nas moramo o tem poklicu in delu zdravnike še ozavestiti,” pravi Jure Tušek.
Takšno sodelovanje prispeva k izboljšanju splošnega zdravja, ko se je še možno izogniti posegu. Osteopatsko zdravljenje prihrani tudi stroške zdravstveni blagajni, saj lahko prepreči nastanek težkih trajnih zapletov.
“Potrebe po tem poklicu se nakazujejo, zato je pobuda za ustanovitev visoke šole za osteopatsko medicino obrodila sadove,” pravi Tušek. “Po petih letih rednega študija (gre za študij 4+1) naj bi vsako leto diplomiralo okrog 20 študentov, ki bodo lahko delali v sklopu bolnišnične ortopedije in v zdravstvenih domovih. Gre za naravno zdravljenje, brez zdravil, ob sodelovanju bolnikov. Zdravljenje je prilagojeno vsakomur posebej.”
Možen bo tudi izredni študij, ki v Evropi traja tri do pet let, pri nas ga bodo še opredelili. V Italiji in Španiji osteopatijo kot dveletno specializacijo opravljajo tudi zdravniki.
Jure Tušek posebej opozarja na komunikacijo z bolnikom: “Osteopat se mora za to primerno usposobiti. Slaba komunikacija je zlasti pri nas hiba v zdravstvenem sistemu. Ker osteopat bolnika celostno obravnava, je komunikacija izjemno pomembna. Bolniku mora primerno pojasniti težave in možnosti za izboljšanje. Gre med drugim za spremembo bolnikovih navad.”
Bolniku prilagojeno zdravljenje
Pri delu uporablja osteopat obširno medicinsko znanje o zgradbi (anatomiji) in delovanju (fiziologiji) človeškega telesa, bolnika obravnava celostno. Prvi obisk zajema oblikovanje temeljite anamneze. Osteopat mora težavo prepoznati, ugotoviti, jo umestiti in izdelati podrobno sliko o vseh prizadetih tkivih. Oceno med terapijo preverja s testi (ortopedskimi, kineziološkimi, nevrološkimi ...).
Tušek dodaja: “Med pomembnejšimi osteopatskimi spoznanji je ugotovitev, da sta funkcija in struktura v soodvisnosti. Ker se bolnik po terapiji vrne v življenjsko okolje in je tam izpostavljen vselej enakim ali podobnim dejavnikom, ki botrujejo zdravstvenim težavam, opazujemo tudi bolnikovo gibanje, ocenjujemo funkcionalnost gibal, držo, gibljivost vseh sklepov, delovanje notranjih organov ...”
Zakaj tako podrobno zbiranje podatkov? Tušek pravi: “Ugotoviti je treba odnos med različnimi strukturami v organizmu in delovanje organizma nasploh (ocena vsebuje še delovanja živčnega sistema in cirkulacije krvnega in limfnega obtoka). Ti podatki so bistveni in so temelj za bolniku prilagojeno terapijo. Ta obsega ročno obdelavo oziroma manipulacijo tistih segmentov, ki ne delujejo pravilno, hkrati bolniku strokovno svetujemo. Gre med drugim za tako imenovano prevzgojo gibalnega sistema.”
Uveljavljena veda
Beseda osteopatija zajema pojma osteon (kost) in patos (bolezen, bolečina) in označuje znanost, veščino ter filozofijo. Veda je uveljavljena že dobro stoletje in jo uporabljajo po vsem svetu. Priljubljena je v ZDA, Kanadi, Veliki Britaniji, Irski, Novi Zelandiji, Avstraliji, vse pomembnejša postaja tudi v zahodni Evropi.
Ena izmed vej osteopatije je kiropraktika, a je slednja ožje usmerjena in zajema le zdravljenje težav hrbtenice. Osteopatija pa je širša veda, ki zajema celostno zdravljenje težav in bolečin z iskanjem izvora in vzroka ter odpravljanjem ob aktivnem sodelovanju bolnika. Kiropraktik uporablja večidel kratke in sunkovite tehnike, osteopat ob njih še mehkejše tehnike. Fizioterapija pa zdravi lokalne težave in simptome. Opraviti ima z bolniki, ki potrebujejo rehabilitacijo.
Tudi manualna medicina izvira iz osteopatije in se posveča mišično-skeletnemu sistemu. Strokovna literatura navaja, da “pa gre osteopatija veliko dlje, saj obravnava temeljito vse sisteme.”
Brez zdravil
Osteopatska medicina se deli na strukturalno, visceralno in kranio-sakralno. Strukturalna se ukvarja s kostmi, sklepi in mišicami, visceralna z notranjimi organi, kranio-sakralna pa z lobanjskimi kostmi in ovojnicami. “Za slednjo je vse več zanimanja. Gre za prijetne manipulacije lobanjskih kosti, kar med drugim pomaga bolnikom s težavami z ravnotežjem,” navaja Tušek in dodaja, da je v pomoč je tudi pri otrocih. “Preprečujemo namreč ortodontske zaplete. Poleg tega s posebnimi metodami vplivamo še na kroženje likvorja in zmanjšujemo pritisk v lobanji. Kranio-sakralna terapija je tudi dobra metoda za odpravljanje zapletov, povezanih s stresom.”
Diplomant pridobi v Evropi naziv diplomirani osteopat. Med študijem je poudarek na ročnih tehnikah. Večina evropskih držav je ta poklic že uzakonila in je ponekod del javnega zdravstva. Pri nas naj bi za osteopatijo, kiropraktiko in akupunkturo sprejeli poseben zakon. Nadzor bo opravljalo ministrstvo za zdravje.
Osteopatija ne uporablja zdravil in drugih invazivnih oblik zdravljenja in je primerna tudi za otroke. V nekaterih evropskih klinikah je v timu že ob pregledu novorojenčkov tudi osteopat, ki v primeru nepravilnosti sodeluje pri zdravljenju.
Osteoteopatija veleva, da se zdravstvene težave in bolečine prenašajo iz tkiva na tkivo prek živčevja, vezivnega tkiva in sistema ožilja. “Visceralna in fascialna osteoterapija imata terapevtske lastnosti, hkrati sta dobri diagnostični metodi,” našteva Tušek. “Vse pa povezuje strukturalna osteoterapija, ki skrbi za vzpostavitev fiziološkega delovanja med posameznimi strukturami in odpravlja vzroke težav pri tako imenovanih travmah (športu, delu …) in zaradi nepravilne drže.”
Tušek opozarja, da so lahko pri težavah v mišično-skeletnem sistemu (kosti, sklepna ovojnica, mišice, vezivno tkivo …) zaradi telesne poškodbe, slabe drže, stresa ali bolezni, prizadete tudi funkcije živčevja. “Zato mora osteopat raziskati vse možne vzroke bolezni, kar zajema tudi čustvene, prehranske, bakteriološke in razvojne dejavnike.”
Sogovornik opaža, da se po pomoč najpogosteje zatekajo ljudje z bolečinami v vratnem in ledvenem predelu hrbta, bolniki s kroničnimi bolečinami zaradi degenerativnih sprememb, z bolečinami kot posledico aktivnega ukvarjanja s športom, ljudje z vnetimi živci, slabo držo, težavami z ravnotežjem, prebavo, glavoboli, vrtoglavico.
Delo vsebuje večinoma nežne manipulativne tehnike za odpravo neravnovesja. “Cilj je vnovična vzpostavitev harmonije v telesu. Osteopatska medicina telo dojema celostno in holistično; ne zanima je le bolni del, cilj je spodbujanje dolgoročnega zdravja. Osteopat mora odpraviti vzroke težav (telesne, organske, psihične). Zato je zdravljenje prilagojeno bolniku, upošteva njegove želje in sposobnosti. To je bistvena razlika med osteoterapijo in drugimi medicinskimi vedami.”
Osteopat spoštuje temeljna načela vede, ki narekujejo, da gre za funkcionalno enost, odvisnost enega sistema od drugega; da potrebuje dobro zdravje dobro cirkulacijo; da je tedaj, ko je struktura zdrava in gibljiva, optimalna tudi funkcija; da je spodbujanje homeostaze del procesa samoozdravitve.
Tušek opozarja še na tvorno sodelovanje med zdravnikom, ostepatom in fizioterapevtom: “Ko gre za resen primer, ki terja obravnavo zdravnika ali fizioterapevta, mora osteopat bolnika napotiti k njima. Sodelovanje je, vsaj v Italiji, med nami obojestransko.”JASNA ARKO
