Vikanje, tikanje, onikanje, onkanje, onokanje

Sprašujete me, drage bralke in bralci: Kakšno zvezo naj bi rimski modrijani imeli z vikanjem in tikanjem ali sploh z jezikom? Imajo zvezo, v glagolu “ohrani”. Dokaz so v verz povezane iskreno mišljene besede nekoga izmed vas, ki pošiljate vprašanja o jeziku: “Spoštuj, ohrani, brani jezik svoj, in jezik te bo branil, ker je tvoj!”

Lahko bi nadaljevali o obrambi reda v jeziku, o spoštovanju njegovih pravil, s pomočjo katerih je sposoben izreči tisto, kar sam hoče, in se mu ne zareče tisto, česar noče.

A moramo ostati pri vikanju in tikanju, ker ste me nekateri že pred letom dni vprašali, kako pravilno koga vikamo. Nekdo, bila je ženska - a zaimek “nekdo” tega ne pove, ker kaže bolj na moške kot na ženske - je skoraj že obupala:

“Moti me napačno vikanje. Motovilijo poslanci, večina z raznimi mašili, pa premnog novinar na TV, zdravniki v ambulantah: ‘Gospa, zakaj niste povedala, da ste imela težave s srcem?’ In akviziter pozvoni na vratih: ‘Dober dan, gospa, boste naročila novo zdravstveno revijo ...’ V nos mu zaloputnem vrata, ker narobe vika. Jože, mi potrdite, da mislim prav?”

Draga gospa - imena ne izdam, da vas zamerljivi doktor ne nažene iz čakalnice - spoštljivo vikanje je za omikano življenje v mirnih časih. Opice se ne vikajo, ko se kot naše stranke udarijo za pol banane, in Avstrijci niso vikali Italijanov, ko so se streljali iz jarkov soške fronte. Tudi partizan in domobran sta se vse prej kot vikala, če sta se srečala in ostala živa.

Vikanje (iz zaimka vi) v drugi osebi množine, gospa, je najbrž porojeno v srednjem veku, ker v svetem pismu se Kristus ne z apostoli ne z Bogom ni nikoli vikal, in ne stari Grki in Rimljani med seboj, ne v tragedijah ne v epih in ne v pesmih. Srednjeveški vitez pa je vikal svojega gospoda kralja in tudi klerik svojega prelata, škofa, kardinala, papeža. Vsi indoevropski jeziki pod obnebjem evropske civilizacije poznajo vikanje, če le imajo glagolske oblike za vse osebe, spole in števila: govoriš, govorita, govorite itd. Samo Angleži so v zadregi, ker “you speak” pomeni “govoriš, govorita” in “govorite”, zato morajo vikanje dokazovati z angelskim pogledom ali, bolj pohvalno, z darom.

Naš sosednji nemški jezik si je za izraz spoštljivosti izbral onikanje (po zaimku oni) v tretji osebi množine. In to navado so ob nedeljah za gospoda župnika prevzeli tudi naši predniki. Maziljence in take so ne le vikali (npr. o gospod, ste le prišli), ampak tudi onikali (o, naš gospod so le prišli). Dandanes je onikanje starinsko, če ne mrtvo. Ostalo je le onikanje za tiste spoštovane, ki niso poleg nas: naša mama so molili v cerkvi pred oltarji, oče pa hudičali v gostilni med sejmarji. Prav tako sta že mrtva onkanje in onokanje. Onkamo nevernika, če ga ledeno vprašamo, “kako se on piše”, namesto “kako se pišeš”, onokamo pa, če ga vprašamo, “kje je ono bilo”, namesto “kje si bil”.

In kaj pravi slovnica, gospa, o vikanju, tikanju, onikanju, onokanju in onkanju? Pravzaprav nekaj malega pove samo o vikanju: vikamo tako, da cel povedek postavimo v 2. osebo množine. Torej prav je samo: “Gospa, zakaj niste povedali (ne povedala), da ste imeli (ne imela) težave s srcem?” In: “Gospa, boste naročili (ne naročila) novo revijo?”

Vendar živi jezik kdaj izbere tudi slabšo, srednjo pot. Ne podčrta le množine, ki je pri vikanju obvezna, ampak tudi spol vikane osebe. Spol oseb je zmerom moški ali ženski. V prvem delu povedka “niste povedali” živi jezik žensko vika (niste), v drugem pa jo opozori, da je ženska (povedala). Takšno polovično vikanje v zbornem govoru preganjamo, v pisanje nam pa hvala bogu še ne uide. Torej, gospa, upravičeno zaprete vrata v nos akviziterju.

Vikanje in tikanje sta odvisna od diha božjega in nebožjega. Božjega je upesnil Puškin: “’Vi’ hladni za prisrčni ‘ti’ je v zmedi zamenjala.” Med njo in njim je vzplamtela iskrica ljubezni božje. Nebožji pa je znan s slovenske bratovščinske veselice: so popili tri barigle vina, se zvalili dol pod mizo, se tikali, dotikali, kam vtikali, spotikali, z noži “tikali” ...

A mi smo vsi za tikanje po božje, da se ohrani dober jezik in bo trajal red. Serva ordinem et ordo servabit te. JOŽE HOČEVAR