S kolesom ob Donavi od izvira v Schwarzwaldu do Budimpešte
Kolesarska pot ob Donavi, vsaj njen nemški in avstrijski del, velja za eno najbolj znanih in obiskovanih kolesarskih poti v Evropi. Zanimiva je zaradi mest z bogato zgodovino, skozi katera vodi. Zaradi pokrajine, ki ji daje reka, žila življenja, svojevrsten pečat.
Zaradi dobro urejene in označene kolesarske steze, številnih prenočišč, okrepčevalnic, počivališč, kolesarskih trgovin in servisov, ki so posejani ob njej. Predvsem pa zaradi njenega ravninskega značaja. Primerna je za kolesarje vseh vrst in idealna tudi za družinske kolesarske izlete.
“Pa pejva,” sem rekel Viliju, svojemu zvestemu in trpežnemu biciklu, ko sem si po šestnajstih urah poskakovanja na vlaku v mestu Donaueschingen na jugozahodu Nemčije ogledal izvir Donave, t.i. Donauquelle, in vanj za srečno pot vrgel prvega od kamenčkov, ki sem jih doma nabral ob Soči. Štartal sem na območju Črnega gozda (Schwarzwald) 678 metrov nad morjem in 2840 kilometrov od izliva v Črno morje.
Donava je za rusko Volgo (3534 km) druga najdaljša evropska reka. Na svoji poti od izvira v Črnem gozdu do izliva v Črno morje prečka deset držav. Površina njenega porečja je skoraj 40-krat večja od Slovenije.
Prvih nekaj dni na 1350 kilometrov dolgi poti do Budimpešte je bilo najlepših. Reka je tam še neznatna in neopazna, a tudi neukročena. S svojim vijuganjem se mi je zdela kot radoveden otrok, ki raziskuje in se še išče, ki bi malo sem, pa malo tja in se zlepa ne vda. Dobro označena kolesarska steza jo je večkrat prečkala. Vodila je skozi gozdove in ob poljih. Asfaltirana podlaga je pogosto prehajala v makadamsko. Na vzpetinah sem občudoval lepo ohranjene gradove ali si jih zgolj zamišljal na podlagi ohranjenih ruševin. Užival sem v zelenju, neokrnjeni naravi in samoti. Kolesarjev ni bilo veliko. V začetku maja je bilo očitno še prezgodaj. V juliju in avgustu mora biti precej drugače. Takrat poteka najbrž prava bitka za prenočišča, ki jih najpametnejši rezervirajo že nekaj mesecev prej.
V majhnih vaseh s tipičnimi švabskimi hišicami z lesenimi elementi v fasadah in že kar preveč kičasto urejenimi vrtovi in skoraj moteče čistimi pločniki je bilo kot v pravljici. Vse umirjeno, v sozvočju z okolico, ljudje pa tako prijazni, da sem imel pogosto občutek, da me imajo za norca. Hrana je bila odlična. Pivo tudi. Cene pa, vsaj glede na ponudbo, prijaznejše od tistih pri nas.
NACE NOVAK
Kaj vse je avtor doživel na svoji poti ob Donavi preberite v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
