Kratka biografija zasedbe Klaxons pred jutrišnjim nastopom v Mariboru

Njihova energična zmes progresivnega rocka, križanega z nekaj popa in malce elektronike, je predstavljala svežo novost v britanskih glasbenih logih in je klicala k novi, toda ne ravno posrečeni glasbeni etiketi novega rejva. Vse, kar so si Klaxoni želeli, pa je bilo postati uspešen pop bend, so povedali člani zasedbe v enem od intervjujev s Pitchfork Media.

Začetki londonske zasedbe Klaxons segajo v leto 2005, ko so se Jamie Reynolds, James Righton in Simon Taylor- Davis prvič pričeli resneje spogledovati z glasbenimi inštrumenti. “Začetna točka Klaxonov je bila, da je bilo v glasbi skoraj že vse predelano, nedotaknjena je ostala samo glasba devetdesetih let. Tako smo pričeli predelovati skladbe iz zgodnjih devetdesetih, ki sploh niso imele zveze z rejvom, ampak so bile običajne pop skladbe,” so o začetni glasbeni usmeritvi poudarili Klaxoni v intervjuju s Pitchfork Media.

O priklicevanju paralelnih svetov

Fantje so se spoznali v londonskem predmestju The Cross, kjer so večino svojega časa zaradi pomanjkanja denarja preždeli v sugestivni sobici z rdečimi stenami, v kateri je edino svetlobo dajala rdeča žarnica. Tu so s pomočjo izdatnih količin alkohola in ostalih opojnih substanc pričeli kovati svoje prve glasbene stihe o odbitih futurističnih scenarijih. Toda onkraj tega, da so si navdih poiskali v ustvarjanju nekakšnega dionizičnega ozračja po meri globine svojih tedanjih žepov, je bila odločitev o neobičajnih besedilih, ki govore o paralelnih svetovih, zavestna odločitev, saj niso želeli pisati o običajnih vsakdanjostih. Nekateri mediji so jih celo obtoževali okultizma, saj da naj bi v skladbah Magick in As Above, So Below lahko zasledili vpliv Aleistera Crowleja. Klaxoni so slednje zanikali, toda fantje imajo definitivno nekakšno afiniteto do raznih spiritualnih praks, saj so v enem nedavnem intervjuju povedali, da so prakticirali šamanistične obrede s pisateljem Danielom Pinchbeckom, ki je bil zelo navdihujoč za pisanje besedil. Poleg tega je k fantazmagoričnosti njihovih besedil pripomoglo tudi to, da je med njimi Simon Taylor-Davis velik ljubitelj znanstvene fantastike Philipa K. Dicka, vse pa druži tudi velika naklonjenost do psihedelične eksperimentalne glasbe.

Naskok na lestvice, napad založb

Leta 2006 se trojici pridruži še bobnar Steffan Halperin, in istega leta lansirajo že dva singla (Gravity' s Rainbow, Atlantis to Interzone), s katerima so Klaxoni zelo hitro opozorili nase in naskočili britanske lestvice. Pričele so deževati ponudbe glasbenih založb, fantje pa so se avgusta 2006 odločili za velikanko Polydor Records.

Zasedbe Klaxons se drži tudi nekaj neverjetnih zgodb, ki pričajo o njihovem skokovitem uspehu. Drugi dan po objavi njihovih skladb na spletnem portalu MySpace jih je že poklical menedžer zasedbe Simian Mobile Disco, ki jih je povezal z Jamesom Fordom, ta je gonilna sila Simian Mobile Disca ter producent Arctic Monkeysov in Florence and the Machine, in s katerim so Klaxoni zakrivili svetovno uspešnico - album Myths of the Near Future. Pozornost velikih založb pa so si pridobili po samo dveh mesecih koncertiranja po Veliki Britaniji. Klaxoni so prvi in težko pričakovani album izdali v začetku leta 2007, ponaša pa se s številnimi uspešnicami, kot sta Magick in Golden Skans, na njej pa je še osvežena plesna klasika Not over yet (Grace). Myths of the Near Future pa si je prislužil kopico priznanj, med temi tudi najprestižnejšo britansko glasbeno nagrado mercury.

Ali so Klaxoni v drugo ubrali preveč eksperimentalen ton?

Pri realizaciji drugega albuma se je malce zalomilo, saj je založba Polydor prve skladbe zavrnila, češ da so preveč eksperimentalne. Klaxoni so se sporazumno razšli s prvim producentom Jamesom Fordom, ki si je nakopal veliko dela s produciranjem Florence and the Machine in Arctic Monkeysov, in pričeli sodelovati s tako imenovanim botrom nu metala - producentom Rossom Robinsonom, ki je bdel nad težkokategorniki Slipknot, Sepultura in Korn, svoj pečat pa je pustil tudi na zadnjih dveh ploščah naše Siddharte. Klaxoni pa se ga veliko raje spominjajo po njegovem neizbrisnem pečatu, ki ga je pustil na odličnem albumu Relationship of Command teksaške zasedbe At the Drive-In.

V medijih so se začela pojavljati številna vprašanja o krnitvi avtorske svobode Klaxonov, ti pa v intervjuju z organizatorjem mariborskega koncerta pojasnjujejo: “Za novo ploščo smo posneli skoraj 30 skladb, med katerimi je bilo veliko eksperimentov. Ob tem, kar smo objavili, smo posneli še za več kot celo ploščo glasbe. Skupaj z založbo, a s popolno kreativno svobodo, smo se odločili, da bomo album nekoliko prilagodili okusu trga. Občinstvo, ki nas pozna že od prej, je tako dobilo ploščo, ki sledi pretekli zgodbi, vsi, ki nas radi poslušajo zaradi nepredvidljivih izletov, pa so tudi prišli na svoj račun. Nova plošča zveni bolj seksi, kar je vsekakor značaj r&b-ja, čeprav je zelo progresivno rockovska.”

Surfing the Void je navkljub menjavi producenta nadaljevanje prvenca, toda razen prvega singla Echoes se ta ne more ponašati z nizom energičnega stampeda skladb na več kot odličnem prvencu. Surfing the Void navkljub prepoznavnemu zvoku Klaxonov in “tripaškim” besedilom izzveni ponavljajoče in brez večjih presenečenj. Mogoče pa se bodo fantje z novimi skladbami veliko bolje izkazali na jutrišnjem koncertu v Mariboru.

BILJANA PAVLOVIĆ

Hudomušna naslovnica drugega albuma Klaxonsov Surfing the Void.