Kdaj “potem”, “po tem” in kdaj “menda”

Potožili smo o vnebovpijočih kri pijočih davkih, ki jih stiska iz podložnikov tiranski cesar ali leporečna vlada brez tiranskega cesarja. Ob slovesu smo si obljubili, da se spet pozdravimo in vidimo naslednji dan.

Danes so krožišča avtomobilov izogibališča sočloveka v avtu pred človekom v drugem avtu. Krožišča so okrogla, mimobežna, da se ni mogoče srečati - vse poteka brez pozdravov, brez obljub za srečanje naslednji dan. Drvimo in hitimo drug čez drugega in mimo drugega, eni tjavendan, drugi tjavtridni, iz hude zaskrbljenosti v še hujšo skrb.

Takšno srečevališče je utelešeno v besedi. Z besedo se sporazumemo in razumemo, se drug ob drugem na križišču zaustavimo in ne pobegnemo takoj naprej v žrelo lakotne potrošnje.

Žal je tudi za besedo danes vse manj časa, je zanjo manj križišč za srečanja in več krožišč za beg naprej. Ne vzamemo si časa, da bi jo ponegovali, besedo, to naše najpomembnejše orodje, najdragocenejši in najcenejši ključ, ki gladi in ravna poti do soljudi in soljudem odpira pot do nas. Kot da ni več vere, ko je vsakdo vedel, kaj je mož beseda, ko je človek dal besedo in jo držal, ko je marsikaj postoril na besedo, brez pogodbe, in dobil plačilo na besedo.

Prijateljica dobrega in boljšega jezika, ki ljudi zbližuje, Mirjana ji je ime, me je pozdravila z vzklikom: “Kje so tisti časi, moj profesor, ko je menda vsak učenec vedel, kot ste nas učili, zakaj zapišemo sestavljeno besedo: prvič skupaj, drugič pa narazen! 'Ponoči' in 'po noči' ni eno in isto, ste se šalili, v tem sta skrita dva pomena. Pametni ljudje, ki jim zdravje ni deveta briga, ponoči spijo, nepametni zaspijo šele dopoldne, po noči, ki so jo prečuli v zapiti, zakajeni, živčni druščini. A večjo zmedo kot 'ponoči' in 'po noči' seje med novinarje pri Delu, in tudi pri Primorskih novicah, zadnje čase dvom, kaj je povedano, ko zapišemo 'potem' skupaj, in kaj, ko to zapišemo dvodelno: 'po tem'. Povejte nam v Minuti tudi kaj o tem: 'potem' oziroma 'po tem'.”

Ker beseda da besedo in lepa zmerom lepo mesto najde, drage bralke in bralci, prava pa odpira vrata do srca, sem Mirjano najprej pohvalil, da besedo “menda” (ki je členek) uporablja, kot je prav. Rekla je pravilno: ko je menda vsak učenec vedel. Novinarjem pa tudi ta besedica povzroča križe in težave. Vendar pojdimo najprej k Mirjaninemu vprašanju in poskusimo pojasniti, zakaj je dobro, da prav zapišemo sestavljene oznake: potem, po tem, ponoči, po noči, pozimi, po zimi in druge take, ki jih pravopis pozna za celo vojsko, a ne za našo, ki je majhna in jo imamo le, da jo imamo.

Pravilno je, če zapišemo: “Potem ko je poslanec Rupar mačevsko zarogovilil, da bi bilo dobro nekatere od poslank pregledati na ginekološkem stolu, so ga nagnali iz parlamenta in je moral kot poslanec odstopiti.” Ni pa v tej povedi dobro, če zapišemo “potem” narazen, kot “po tem”, kakor beremo pogosto v časopisih: “Po tem, ko je poslanec Rupar mačevsko zarogovilil.”

Prislov “potem” je sestavljen iz predloga “po” in kazalnega zaimka “ta”, ki ju zapišemo narazen. A ker je zvezan s časovnim veznikom “ko”, nima več kazalnega pomena, ampak je prevzel časovnega, zato ga pišemo kot eno besedo, skupaj: “potem”. Narazen pa se piše, kadar ima kazalni pomen. Na primer: “Po tem širokoustenju pa Ruparja ni s prijaznimi očmi pogledala nobena v parlamentu.” Toda kadar ima časovni pomen, je prav samo: “Potem ko se je Rupar mačevsko širokoustil.” Brez vejice pred “ko”.

Podobno je mogoče brez težav utemeljiti še razliko v pomenih pojmov: pozimi, po zimi, ponoči, po noči: “Mraz je pozimi, a po zimi s svetim Jurijem v deželo spet prizeleni pomlad.”

Večjo mero potrpljenja pa zahteva utemeljitev, zakaj je členek “menda” ponesrečeno izbran v naslednjih dveh zapisih:

> (še o Ruparju, ki sta v Ljubljani z ljubico med ginekološko-androloškim pregledovanjem/prekopicevanjem svojih teles kaj ljubimčevskega drug drugemu zagostolela) “Ljubimca sta menda vedela, da se njun pogovor snema”;

> in o samoopravičevanju posiljevalca Dominiqua Straussa-Kahna v New Yorku: “... saj je v času domnevnega poskusa posilstva menda kósil s svojo hčerjo.”

Členek “menda” izvira iz prastarega korena v več prevojnih stopnjah “men, min, mn”. Porodil je družino otrok, ki je po številu bolj albansko množična kot slovensko enainpolotročna: pomen, menda, pomenek, spomin, pomnik, mnenje itd. Pravzaprav je “menda” skrajšanec iz stavka v prvi osebi ednine: “menim, da”, v pomenu “mislim, da”. Torej izraža pripovedovalčev odnos do trditve, ki jo izreka: njegovo domnevo, mnenje, soglasje ali tudi rahel dvom.

Pisca stavkov tako o Ruparju kot o Straussu-Kahnu sta pripovedovalca v tretji, ne pa v prvi osebi. Poročata ne s svojega osebnega vidika, ampak kot glasnika svojega časopisa. Zato ni prav, da uporabita členek “menda”, ker ta izraža osebno mnenje, ki pomeni: “mislim, da je tako”. Zapisati bi morala kak izraz, ki kaže na splošno domnevanje: baje; pravijo, da; slišimo, da; kot je znano; poročajo; zdi se; ali kakšno ugibajočo besedo: pač, najbrž, verjetno, domnevno. Torej: “Ljubimca sta baje (najbrž) vedela, da se njun pogovor snema.” In: “... saj je v času domnevnega poskusa posilstva, kot pravi sam, kósil s svojo hčerjo.”

Z jezikom je tako kot z avtom - vse je odvisno od šoferja. Dober se pripelje varno s staro katrco do cilja, slab se z najnovejšim audijem razbije.

JOŽE HOČEVAR