Glasbenik Andrej Baša: Meja pri Rupi je bila zame šok
Andrej Baša, diplomant Akademije za glasbo v Ljubljani, je nedvomno eden najbolj znanih Slovencev na Reki, Kvarnerju pa tudi v Istri, saj se je z delovanjem na področju zabavne glasbe že dolgo tega zapisal med najuspešnejše glasbenike na tem delu Hrvaške, kjer so Slovenci prisotni že stoletja.
Obisk na njegovem domu v kraju Rubeši nad Reko, kjer ima snemalni studio, že na pogled razkriva glasbeno dušo tega šestdesetletnika, ki je že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vidno prisoten na glasbeni sceni. Pa ne le na kvarnerski in istrski, pač pa tudi v širšem hrvaškem prostoru in nekaj manj tudi v Sloveniji.
Reka, veliko pristaniško mesto, ki je bila predvsem od druge polovice 19. stoletja za ogrski del dvojne monarhije to kar je bil Trst za a Avstrijo, je od nekdaj privlačila mnoge Slovence. O slovenski prisotnosti na Reki je na voljo obsežna monografija Fluminensia Slovenica Rečana dr. Irvina Lukežića. Med številnimi slovenskimi rojaki, ki so dali pečat mestu, omenimo vsaj dva iz 19. stoletja: prirodoslovca in pisatelja Frana Erjavca ter gospodarstvenika Josipa pl. Gorupa po rodu iz Slavine pri Postojni, imenovanega tudi reški Rotschild.
Po velikem nazadovanju v času italijanske zasedbe Reke je mesto po drugi svetovni vojni ekonomsko in demografsko eksplodiralo in pritegovalo tudi vse več Slovencev. Med številnimi znanimi rojaki omenimo skladatelja Josipa Kaplana. Med prišleki iz Slovenije je bila tudi družina Baša, katere sin Andrej je z zelo široko paleto delovanja na glasbenem področju postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih rojakov na Hrvaškem.
Andrej Baša je bil rojen 1950 v Ljubljani, vendar se je njegova družina že naslednje leto preselila na Reko. Mama, doma iz Novega mesta, in oče, po rodu iz Vrbova pri Ilirski Bistrici, sta se spoznala v Ljubljani, v pevskem zboru Slavec, ki je deloval v okviru Radia Ljubljana, kjer je bila mama zaposlena. Oče, primorski emigrant v stari Jugoslaviji, je imel v Ljubljani večjo čevljarsko delavnico, ki mu jo je uspelo pred nacionalizacijo prodati. Po preselitvi na Reko je nadaljeval čevljarsko obrt.
“Težko smo živeli kot mnogi v tedanji Jugoslaviji,” se spominja Andrej otroških let. Spomin pa seže tudi do njegovih začetkov kulturnega delovanja in nastopanja v slovenskem kulturnem društvu Bazovica, ki je nastalo na Reki 1947 na pobudo učiteljice, primorske rojakinje Zore Avsec.
Družinsko okolje, v katerem je Andrej odraščal je bila očitno glasbeno navdahnjeno. Poleg omenjenega prepevanja v zboru Slavec sta Andrejeva starša na Reki pela v cerkvenem zboru ter v mešanem zboru KD Bazovica . “Oče je bil zelo navdušen nad glasbo, zato se je v Ljubljani privatno učil klavirja in ga tudi do neke mere obvladal. To domače veselje do glasbe in petja se je očitno prijelo tudi mene, saj sem se že s petimi leti začel učiti klavirja. Kmalu se je pokazalo, da imam absolutni posluh, in tako je bila na neki način določena moja poklicna življenjska pot.” Nadaljevanje je bilo logično. Nižja in srednja glasbena šola, poimenovana po skladatelju in pedagogu Ivanu Matetiću Ronjgovu na Reki. Šolo je končal pred vrstniki in se že s 17. leti vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani. Zakaj v Ljubljani in ne, denimo, v Zagrebu? “Tedaj smo hodili vsi Rečani študirat glasbo v Ljubljano. Na vlaku za Ljubljano nas je bilo v tistem času od šest do osem študentov glasbe. Poleg glasbenikov je v Ljubljani študiralo tudi veliko elektrotehnikov. Vojna v začetku devetdesetih let je za nekaj časa to prekinila, med prvimi iz povojne generacije je odšel leta 1995 na študij informatike v Ljubljano moj sin, ki je tudi magistriral in ostal v Sloveniji.”
Tradicija iz let po drugi svetovni vojni se torej nadaljuje. Vrnimo pa se k Andrejevemu študiju na ljubljanski akademiji, na oddelku za komponiranje in dirigiranje pri znanih profesorjih Blažu Arniču in Urošu Kreku. “Da sem se resno lotil dela, je dokaz moj uspeh v četrtem letniku, ko je orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Samom Hubadom posnel mojo Suito za orkester,” je dejal Andrej, ki pa je že med študijem zavil tudi na pot zabavne glasbe. “Pri 21 letih sem že delal aranžmaje za festivale.” Kot študent je bil član Grupe 777, tedaj tudi v Sloveniji zelo popularne rok skupine. Ta skupina je uspela z njegovo popevko Ko te voli više od mene, ki je postala jugoslovanski hit. “Dvakrat smo Grupa 777 nastopili tudi na slovenski popevki. V spominu mi je najbolj ostala popevka 'Maj, zlati maj', ki smo jo peli v drugi verziji s prijateljem Janezom Bončino,” brska po spominu Andrej, ki je že leta 1977 ustanovil zasebni snemalni studio, tretji takšen v tedanji Jugoslaviji. “Pozneje sem sodeloval tudi na Emi.”
Seznam znanih hrvaških in tudi slovenskih pevcev popevk, s katerimi je sodeloval ali so snemali svoje pesmi v njegovem studiu (npr. Radojka Šverko, Tereza Kesovija, Đorđe Novković, Oliver Dragojević in drugi glasbeniki), je zelo dolg. Na njem so tudi Slovenci, Simona Weiss, na primer. V zadnjem času sodeluje z Marjanom Zgoncem in oktetom Suha iz Celovca. Že vrsto let pa traja sodelovanje z ilirskobistriško skupino Malibu, s katero je med drugim izdelal Grand mix Slovenija, ki je bil prodan v zavidljivi nakladi 30.000 izvodov. Če so to le drobci iz bogate Andrejeve zakladnice zabavnoglasbenega udejstvovanja (napisal je 900 skladb, kakih 3000 aranžmajev, besedila za popevke, filmsko glasbo, muzikale za otroke itd.), je posebna zgodba njegovo sodelovanje na festivalih. Med njimi še posebej omenja splitskega, na katerem je kot avtor in izvajalec prvič nastopil že leta 1974. Upravičeno ponosen pove, da je “leta 1993 z avtorsko skladbo Don't ever cry nastopil kot dirigent na Eurosongu na Irskem, kjer je Hrvaška prvič nastopila kot samostojna država.”
V tem obširnem glasbenem delovanju pa zavzema prav gotovo posebno mesto poseben festival z naslovom Melodije Istre i Kvarnera, znan pod imenom MIK. “MIK ni zgolj festival, ampak je prerasel v velik celoletni projekt, v potujoči festival z 48-letno tradicijo, ki se seli po enajstih istrskih in kvarnerskih mestih in vsako leto pritegne množico poslušalcev. Na njem sem se kot avtor prvič pojavil že leta 1971, od 1993 pa sem njegov vodja. V teh letih sem prejel številne nagrade in priznanja (pokaže na priznanja v omarah) za umetniški pristop in dobro izkoriščeno istrsko lestvico v zabavni glasbi. To posebnost istrskega melosa je v glasbi na visoki umetniški ravni utemeljil skladatelj Ivan Matetić Ronjgov. Kljub moji direktorski funkciji še vedno sodelujem na MIK tudi kot avtor.”
Za nadaljnjo usodo MIK se po njegovem mnenju ni bati, saj ga “imajo ljudje radi, dosega pa tudi visoko umetniško in obenem zabavno raven”. Festival je dobro promoviran tudi z lastno TV-produkcijo in posebnimi TV in radijskimi oddajami na enajstih postajah. V okviru MIK je Baša zastavil tudi vzporedni festival za otroke, imenovan “Mikić”, ki ga je po vse verjetnosti spodbudil za naslednji, izjemno izvirni in zanimiv projekt: Hrvaški otroški festival v New Yorku, ki ga vodi od leta 2000, torej od začetka. V New Yorku je zelo številna hrvaška diaspora, vendar pa mladi rod komajda še govori materin jezik.
“Skozi pesem in igro smo na tem, vsako leto bolje obiskanem festivalu utrjevali znanje materinega jezika pri najmlajšem rodu izseljencev. Festival traja dva dni, namenjen pa je otrokom in mladim do 20 let. O njem poroča hrvaška TV z vrsto reportaž, in kar je najpomembnejše, znanje materinega jezika se na ta način presenetljivo izboljšuje. Po začetnih zavorah zaradi slabega znanja hrvaščine otroci iz leta v leto pogumneje na odru govorijo v materinem jeziku.”
Nekaj podobnega Andrej snuje tudi za otroke slovenskih izseljencev v ZDA in Kanadi. V okviru Slovenske informativne točke na Reki, ki jo vodi Marjana Mirković, je nastala pobuda za organizacijo projekta Svetovni slovenski otroški festival. Projekt so prijavili na Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Iz severne Amerike pa naj bi se razširil tudi v Avstralijo, kjer živi zelo številna slovenska skupnost. Kaj meni o tej zamisli Andrej Baša, ki naj bi bil nosilec celotnega projekta? “Začel sem iskati prve kontakte s slovenskimi izseljenci, vendar začetni rezultati niso ravno spodbudni. Marija Ahačič, naša izseljenka iz Toronta, mi je ob srečanju dejala, da so Slovenci glede takšnih nastopov dokaj zaprti. Če bi se morebiti zbrala večja skupina iz Kanade ali ZDA, bi mogoče uspelo organizirati takšen festival. Poudaril bi rad, da tu ne gre za vprašanje denarja, ki običajno zavira realizacijo takšnih projektov. Potrebovali bi nekaj zagnanih rojakov, ki bi podprli našo pobudo, saj brez njih ta projekt ne bo uspel. Takšne so izkušnje s hrvaškim otroškim festivalom, ki ga v New Yorku spremlja kar tisoč poslušalcev.”
Ob koncu je beseda nanesla na njegove stike z rojaki na Kvarnerju pa tudi s Slovenci v matični domovini. “V slovenskem društvu Bazovica sem sodeloval od mladih nog, potem pa so me drugi posli preveč okupirali in sem se oddaljil od društvenega delovanja. Moje življenje poteka v norem tempu, pa tudi moje bivališče v Rubeših je bolj oddaljeno od centra Reke.” Na vprašanje, ali bo slovenska skupnost na Kvarnerju, ki se statistično krči, še preživela v tem okolju, je Baša odgovoril, da je v njegovih mladih letih propadel poskus ustanovitve slovenske šole, za katero se je zavzemala Zora Avsec. “Slovenci nismo po svojem značaju preveč borbeni, ampak smo bolj tiha skupina, ki se vključi v okolico, ne da bi pri tem skakala in vpila. V naših klubih pa je vse več starih in premalo mladih članov.”
Ob vsem, kar se je v minulih letih dogajalo med Slovenijo in Hrvaško, je kot na dlani vprašanje, kako se je tako zelo znan človek v hrvaški javnosti počutil kot Slovenec v minulih napetih odnosih. “Vse, kar se je dogajalo, me je zelo prizadelo, vendar pa sem vedel, da se bodo stvari uredile. Vse skupaj sem doživljal kot spor med dvema politikama, ki sta zastrupljali medsebojne odnose, in ne toliko kot spor med ljudmi. Ravno zastrupljanje odnosov je največja škoda minulih dogajanj, saj se ta strup težko spere iz zavesti ljudi. Kljub vsemu sem optimist in sem zato prepričan, da se bodo stvari uredile, čeprav odnosi ne bodo verjetno nikoli takšni, kot so bili, ko med nami še ni bilo meje. Poudariti pa moram, da tudi v času najbolj napetih odnosov osebno nisem doživljal neprijetnosti. Mogoče tudi zato, ker delujem na glasbenem področju in ker sem v življenju veliko naredil za hrvaško kulturo. V Slovenijo večkrat zahajam, saj imam tam veliko prijateljev, pa tudi izleti po Sloveniji so pogosti.
Ko smo se pogovarjati, da bo pri Rupi meja, je bil to zame šok tudi zato, ker je na obeh straneh meje toliko mešanih zakonov in ker smo vedno hodili eden k drugemu in smo bili med seboj povezani. V otroških letih sem med počitnicami pri sorodnikih na Dolnjem Zemonu z vrstniki pasel krave. V srednji glasbeni šoli na Reki je bilo tedaj veliko sošolcev iz Bistrice. Sedaj je, kar je, in tako, kot je bilo, ne bo več. Prepričan pa sem, da se bo marsikaj spremenilo, ko bo prišla Hrvaška v EU in ko meje med Rupo in Jelšanami ne bo več.” TOMO ŠAJN
