Ezuli, gospodarji istrskih umetnin
Istrskim umetninam očitno ni usojeno, da bi se vrnile v domovino, od koder so jih tik pred začetkom vojne umaknile italijanske oblasti. Po poročanju tržaškega dnevnika Il Piccolo naj bi jih za stalno (kolikor je karkoli “za stalno”) razstavili v Muzeju za istrsko, reško in dalmatinsko kulturo v Trstu.
Nič posebej novega, šokantnega, saj se o tej možnosti govori že dlje časa. O tem, da bi bil istrski muzej v Ulici Torino najprimernejše domovanje za Carpacciove, Vivarinijeve in Venezianove slike, je govoril že nekdanji italijanski podsekretar za kulturo in umetnostni kritik Vittorio Sgarbi. Za to lokacijo se je opredelila tudi tržaška občina. Za ohranitev slik v Trstu se že dlje časa zavzemajo tudi istrske ezulske organizacije, ki menijo, da so ta dela njihova last, saj so jih naročili (in plačali) njihovi predniki, ugledni meščani Kopra, Izole in Pirana.
“Vprašanje vrnitve nekoč iz Istre odnešenih umetnin je odprto in je vseskozi na dnevnem redu italijansko-slovenskih srečanj,” je med obiskom vladne delegacije na severnem Primorskem dejala kulturna ministrica Majda Širca. “Med nedavnima obiskoma predsednikov države in vlade Slovenije v Rimu smo tudi na tem področju zbližali stališča. Upamo, da se bo proces razmisleka, kaj in kako s temi umetninami v prihodnje bistveno bolj pospešil. Ta proces pa je seveda zelo zahteven in je končni izid težko napovedati.” Si pa po mnenju kulturne ministrice Slovenija zelo prizadeva, da bi se umetnine vrnile v Istro. AS
Ampak do prvega uradnega koraka je prišlo šele pred kratkim. Unija Istranov, ki ji predseduje Massimiliano Lacota, in Federacija združenj istrskih, reških in dalmatinskih ezulov, ki ji predseduje Renzo Codarin, sta ločeno naslovili na Giangiacoma Martinesa, direktorja deželnega zavoda za kulturno dediščino Furlanije-Julijske krajine, pismo, v katerem si želita, da bi 15 slik beneških mojstrov in dve skulpturi premestili v Muzej istrske kulture.
Trenutno so istrske umetnine v podzemnih prostorih Mestnega muzeja v vili Sartorio. Sem so jih preselili na podlagi koncesije, ki sta jo podpisala kulturno ministrstvo in tržaška občina.
Ezulski organizaciji imata sicer isto željo, vendar za podkrepitev svojih pričakovanj navajata različne okoliščine. Lacota opozarja na znova oživljene slovenske težnje po teh umetninah, Codarin pa se, nasprotno, sklicuje na izboljšane odnose med državama. Da bi prišla do istega cilja, uporabljata različne tone.
Kot piše tržaški Il Piccolo, je Martines na prošnje ezulskih organizacij odgovoril s konkretnimi dejanji, kar je menda resnična novost. Po uradni poti je zadolžil Mario Chiaro Cadore, direktorico državne galerije za stare umetnosti, naj ugotovi, ali bi bili prostori Muzeja istrske kulture primerni za trajno razstavitev del Paola Veneziana, Alviseja Vivarinija, Vittoreja Carpaccia in Giambattiste Tiepola. Direktorica državne galerije bo morala k poročilu o ustreznosti muzeja dodati še predhodni načrt razstave posameznih umetnin. Poročilo naj bi, skupaj z mnenjem Martinesa, romalo v Rim, na generalno direkcijo za kulturno dediščino in sodobno umetnost, ki naj bi dala dokončno mnenje o tem, ali bi bila razstavitev istrskih umetnin v Muzeju istrske kulture res primerna.
“Zadnjo besedo o tem, kje bodo razstavljene umetnine, bo imelo ministrstvo za kulturo skupaj s Federacijo ezulskih organizacij,” meni odbornik za kulturo tržaške občine Massimo Greco. Begunske organizacije v Italiji torej pri vprašanju vračanja istrskih umetnin nimajo zgolj stranske vloge. Njihovo mnenje se zdi v tem primeru zavezujoče. Od ezulov pa seveda ne moremo pričakovati kakšne velikodušnosti do zahtev slovenske države.
Umetnine so v tem trenutku razstavljene v Muzeju Sartorio, kamor so jih prepeljali po koncu odmevne razstave istrskih umetnin “Histria” v muzeju Revoltella v Trstu (na fotografiji). Če bi Muzej istrske kulture uspel dobiti istrske umetnine, bi se njegov doslej prevladujoči etnografski značaj razširil še z umetnostno-zgodovinsko razsežnostjo. Pa tudi z izrazito politično in patriotsko, kar je povsem v sozvočju s praznovanji 150. obletnice združitve Italije. V primeru trajne namestitve v Muzeju istrske kulture pa bi se verjetno obalna mesta Koper, Izola in Piran morala za dlje časa odpovedati svojim umetninam.
ROBERT ŠKRLJ