Caravaggio: genij in prostak
Zadnje čase njegovo ime malodane vsi izgovarjajo s pomenljivim poudarkom, morda z že kar pretirano mero občudovanja in tolikanj spoštljivo, da že meji na zapoznelo in celo rahlo spakljivo strahospoštovanje: Caravaggio. Zadnje čase, seveda: pojutrišnjem, v nedeljo, bo od slikarjeve smrti minilo štiristo let.
Da je (bil) nepojmljivo velik, da je (bil) neponovljivo in izjemno dražljivo genialen in neznosno (torej neodpustljivo?) nadarjen, zlasti v zrelem obdobju neposnemljiv ustvarjalec, vehementno zatrjujejo vsakršni mediji, ki se sklicujejo na “objektivne” in dozdevno brezprizivne sodbe, ocene umetnostnih zgodovinarjev: tako velik, tako genialen in tako nadarjen, da ne najdemo ustreznih izrazov. Potemtakem bi bilo veliko bolje (pravičneje), ko bi, če že ne o njegovi “faktografiji”, pa vsaj o njegovem opusu, enostavno molčali. (To kajpak velja tudi za tale zapis.) Ja, o Caravaggiu bi morali molčati; o njem more - v veliko večji meri kot o drugih mojstrih - "pripovedovati" le zrenje (neizogibno tudi zrenje vase) naših že zdavnaj preutrujenih in prenasičenih oči.
Kakšno je bilo njegovo življenje, o katerem posredno, ne tolikanj z motiviko, temveč predvsem z nezaslišano nežno surovostjo barv in odtenkov, pripovedujejo njegova najbolj dognana in hkrati tudi srdito kontroverzna dela? Umazano, brezdanje umazano. Torej vročično, ne da bi bilo delirično - v bledežu bo Caravaggio preživel šele zadnje kalvarično trpke ure pod ubijalskim julijskim soncem; umazano življenje, slikovito in razburljivo, eruptivno polemično in strastno prepirljivo življenje, do zadnjega utripa podivjanega srca naphano s prebliski neznosnega upanja in znosne tesnobe; umazano, zatohlo in zadušljivo, do razbrzdanosti uživaško življenje, ki pa ga je bilo navzlic preganjanju, nenehnemu bežanju in vsakršnim brazgotinam vredno (pre)živeti do zadnjega razviharjenega trenutka.
Splet okoliščin Caravaggia po vajeniškem obdobju v delavnici milanskega slikarja Simoneja Peterzana “potiska” čedalje globlje proti jugu, dokler se ne ustali pri spretnem, a epigonskem slikarju d'Arpinu v Rimu. Pri njem naslika za tedanji čas vrsto skrajno odbijajočih tihožitij: “mrtva narava” teh podob, za katere je skorajda nemogoče dobiti kupce, bodo pa znatno vplivale na Cezannovo slikarstvo, je zatrta in pohabljena, nikakor pa ni mrtva - je en sam pridušen krik upora zoper sleherno nasilje. Caravaggio vidi v stvari njeno stvarskost: stvar je zanj nekaj živega in se mu kaže v enkratnem razmerju do svetlobe, prostora in časa, ki iz prihodnosti, ne da bi se za en sam tren ustavil v sedanjosti, nezadržno drsi v preteklost; stvar je zanj (srhljivi) neznani znanec.
Ponižana stvar - Caravaggio dodobra pozna njeno dušo, njeno očem drugih odtegnjeno življenje - govori resnico o ponižanem in razvrednotenem človeku. Resnico vsakdanjih “umazanih” ljudi z življenjskega dna, ki mu, potem ko si poišče dobrohotnejših, strpnejših zavetnikov, za skromno, skorajda beraško plačilo “posojajo” svoja obličja, da more z njimi upodabljati brezmadežne svetnike, mučenike in raznotere krepostne like iz Stare in Nove zaveze.
Zavrženi in nepreklicni pogubi zapisani so ti ljudje: berači, neozdravljivi bolniki, prepoteni težaki nabreklih mišic, kvartopirci in grlorezci, zvodniki, malarične pocestnice in kupljivi dečki iz zloglasnih mestnih četrti, odsluženi in pohabljeni vojaki, blazneži, pobegli kaznjenci, preprodajalci sirot in lažnih relikvij, obubožanci, lažni verski gorečneži, lakomni in prebrisani krčmarji, grobarji, branjevke, ribiči, biriči, ovaduhi, garjavci in skrofulozni mešetarji, ženitni posredniki … Iz te gomazeče tvarine, iz teh srhljivo iznakaženih gobavcev in prehitro izmozganih ljudi, ki jih življenje dan za dnem odplakuje v grgotajočo usmrajeno kloako, Caravaggio, redni obiskovalec najbolj zavrženih kurbišč (tu in tam si namesto dekline kupi mladeniča), ustvari niz “odbijajočih in žaljivih” del, zaradi katerih se vročekrvni prepirljivec nenehno zapleta v srdite spore s cerkveno in posvetno oblastjo.
“Kaj pravzaprav hoče ta prostaški in nesramno rogajoči se brezbožnik?!” se osuplo zgražajo častilci Rafaela, Giorgioneja in Michelangela. In dodajajo, da so njegove slike odbijajoče, okorne in neizdelane, da se jim pozna diletantska vihravost.
“… Mu je bila,” v romanu Veliki teden (v fragmentarnem “življenjepisu” Theodorja Gericaulta, francoskega slikarja, Caravaggievega oboževalca, ki je najpogosteje upodabljal konje in blazneže) pravi Louis Aragon, “dovolj resničnost, ker se ni trudil, da bi jo polepšal, ker mu ni bilo za umetno nagubanost oblačil, za umetnije, posnete po kakem grškem kipu! Vse je zelo črno, so mu govorili, življenje ni takšno …V Louvru je prelepo platno tega velikega slikarja, namreč Smrt Device (La Morte della Vergine) … Nikoli mu niso odpustili, da si ni izbral princese na postelji z baldahinom, s čedno razmaknjenimi zavesami in s služabnicami v lažnih oblačilih, ko je slikal to mrtvo ženo, pač pa neko žensko iz ljudstva, s katere je odsevala vsa zgodba smrtnega boja, v potu, ki ga ni nihče obrisal, v nezdravi barvi nosnic, mrtvaški bledici kože, sledovih bolečine, telo, ki ga je skazila bolezen. Trebuh ima zabuhel in duhovniki niso marali postaviti te Caravaggieve slike v cerkev Santa Maria della Scala na oltar …” (prev. Vital Klabus, Ljubljana, 1960)
Caravaggio Smrt Device naslika po naročilu cerkvenih dostojanstvenikov, ki pa se “izbruha naturalizma” tolikanj prestrašijo, da se navzlic izplačanemu predujmu sliki raje odrečejo. Njeno sporočilo, tako menijo, bi cerkev onečastilo, oblatilo: vodenična zabuhlost pokojnice je brezdanje žaljiva, nesprejemljiva. Ne, Jezusova mati (po smrti jo kajpak čaka vnebovzetje) mora biti tudi na smrtni postelji “estetska”, lepa, spokojna - takšna mora biti zato, da (o)krepi vero v zveličanje. Realizem (“naturalizem”) Caravaggieve slike pa se tej veri premišljeno in zahrbtno posmehuje, jo celo izpodkopuje.
Podobne usode je deležna še ena slovita Caravaggieva umetnina: Pokop sv. Lucije (Il Seppellimento di Santa Lucia): potem ko je dolga stoletja dobesedno hirala v popolnoma neustrezni svetlobi istoimenske cerkve v Sirakuzah na Siciliji, so jo preselili v palačo Bellomo, jo dovršeno restavrirali in postavili na ogled v dvoranici v prvem nadstropju, v svetlobi, ki se odlično dopolnjuje s slikarjevim chiaroscurom. Tudi temu platnu so cerkveni dostojanstveniki očitali grobost in prostaštvo: svetnica da je preveč podobna kmečki deklini in nič svetega da ne veje iz podobe. In vendar so pred nekaj leti sliko vrnili na staro mesto, v cerkev. Domala nevidna je v nesrečni svetlobi: z začetka ladje je videti pogreznjena v mrak; če se ji približate, boste v zrcalni bleščavi ugledali le posamezne fragmente, celota se izgublja v nejasnem migotanju. Mojstrovina je (znova) brezčutno pohabljena. Slikar se obrača v grobu …
Razstavo Caravaggievih mojstrovin v Rimu so pred kratkim zaprli; so pa v mestecu Porto Ercole (tam je slikar umrl zaradi malarije in sončarice) še na ogled dozdevno njegove - kosti. Nedopovedljivo žalostno.
“Prišel sem do spoznanja,” v Malrauxovem romanu Kraljevska pot pravi protagonist, “da nam enostranska vrednost, ki jo danes dajemo umetniku, zastira pogled na druge bistvene elemente umetnine, denimo na stanje civilizacije, ki to umetnino opazuje … Razumete, to, kar me pristno zanima, je razpad, sprememba teh del, njihovo najgloblje lastno življenje, ki se hrani z življenjem ljudi … V svojem najglobljem bistvu je vsaka civilizacija za vsako drugo nekaj, v kar ni moč prodreti.” (prev. Franc Stopar, Ljubljana, 1971)
Citirane besede so resda iztrgane iz drugega konteksta, vendar pa kljub dejstvu, da si je razstavo v Rimu ogledalo več kot pol milijona ljudi, veljajo tudi za današnji odnos do Caravaggia. O stanju naše civilizacije, ki vzhičeno opazuje njegove umetnine, raje ne razmišljamo; in vendar nas Caravaggieve mojstrovine napotujejo prav k temu (samo)razmisleku. Veliko laže in varneje je reči: “Caravaggio je velik in neponovljiv genij.”
TOMO VIDIC
