150 let Italije

RIM> Prav zato Italijani največje slavje in prireditve načrtujejo v Torinu, kjer bodo dogodki v počastitev okrogle obletnice vse leto, odprli pa bodo tudi obnovljeni muzej preporoda, kot Italijani imenujejo združitev. Slovesno bo tudi v Firencah, ki so bile glavno mesto Italije od leta 1864 do 1871 in od koder izvira moderna italijanščina, ter v Rimu.

Italija daleč od enotnosti

Ob dogodkih, ki so pospremili priprave na veliko praznovanje, se sicer zdi, da je Italija daleč od enotnosti. Tako je na primer predsednik nemško govoreče avtonomne pokrajine Južna Tirolska Luis Durnwalder zavrnil kakršnokoli sodelovanje pri proslavah, saj da za pokrajino združena Italija predstavlja vse prej kot razlog za veselje.

“Leta 1919 nas nihče ni vprašal, ali si želimo postati del Italije,” je dejal Durnwalder in s tem razburil predsednika republike Giorgia Napolitana, ki ga je okrcal, da je njegova dolžnost zastopati tudi etnične Italijane.

“Enotnost Italije - kaj naj bi proslavili?”

Tudi iz Severne lige, stranke, ki je ob nastanku pred 20 leti svoj program utemeljila na odcepitvi severnoitalijanskih pokrajin in oblikovanju lastne države Padanije, je bilo slišati napovedi o bojkotu praznovanja.

“Enotnost Italije - kaj naj bi proslavili?” so se spraševali podporniki Severne lige. In čeprav stranka odcepitve od juga ne zahteva več s tolikšno strastjo kot ob ustanovitvi, se zdaj skuša nerazvitega juga znebiti s federalizacijo države, kar pogosto navaja kot pogoj za vztrajanje v koaliciji premiera Silvia Berlusconija.

Združitvi Italije je nasprotovala Cerkev

Prepad med severom in jugom države izvira že iz samega nastanka skupne države. Severnjaki so na jug že takrat gledali zviška, medtem ko sta Sicilija in Neapelj na združitev pristala bolj zaradi nezadovoljstva z nadvlado Burbonov kot pa zaradi navdušenja nad kraljem iz Torina.

Združitvi Italije je takrat nasprotovala Cerkev, proti priključitvi k enotnemu kraljestvu so bile tudi Benetke. “Naredili smo Italijo. Zdaj moramo narediti še Italijane,” so slavne besede enega od protagonistov združitve, Massima d'Azeglia.

Kolonializem, vojne, fašizem in afere

Danes, stoletje in pol od nastanka, po afriškem kolonializmu, dveh svetovnih vojnah, fašizmu Benita Mussolinija, vsakoletni menjavi vlade v slabih 50 letih prve republike, popolnemu razpadu starih političnih strank po razplamteli korupcijski aferi v začetku 90. let (v odmevni operaciji Čiste roke so padali nekdanji premierji, ministri, poslanci, strankarski voditelji in drugi), se druga italijanska republika sooča z gospodarsko stagnacijo.

Pešanje italijanskega gospodarstva

Hiter ekonomski razvoj, ki je državo s 60 milijoni prebivalcev po koncu druge svetovne vojne povzdignil med največja evropska gospodarstva, peša. V zadnjih desetih letih se je v Italiji po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po pariteti kupne moči zmanjšal za dobre štiri odstotke, medtem ko je Evropska unija v povprečju zabeležila osemodstotno rast.

To pomeni, da si danes Italijani ne morejo privoščiti toliko, kot so si lahko pred desetimi leti, poleg tega pa državo razjeda velika razlika v razvitosti severa in juga. Sever namreč dosega približno 125 odstotkov povprečnega BDP na prebivalca v EU, medtem ko na jugu sežejo le do okoli 70 odstotkov povprečja. Italija je poleg tega druga najbolj zadolžena članica EU, s skoraj 120 odstotki BDP dolga.

Kakšna je vloga mafije?

Vprašanje je, koliko h gospodarski stagnaciji države pripomorejo mafijske organizacije, zagotovo pa njihov vpliv ni majhen. Prav te dni je na krepitev organiziranega kriminala in zaviranje gospodarskega okrevanja opozoril guverner italijanske centralne banke Mario Draghi. Mafijske organizacije naj bi letno ustvarile 130 milijard evrov prihodkov, kar predstavlja kar sedem odstotkov BDP.

Izgubljanje političnega vpliva v EU

Italija v zadnjih letih izgublja tudi politični vpliv v Evropski uniji, pa čeprav je tretje največje gospodarstvo unije, takoj za Nemčijo in Francijo. K ugledu države v svetu niso pripomogle niti številne afere, v katerih se je kot glavni protagonist znašel premier Silvio Berlusconi.

Italija bo tako ob bogati kulturni dediščini 150 obletnico nastanka proslavila v senci premierjevih afer, nestabilne koalicije, opešanega gospodarstva, strahu pred navalom beguncev iz severnoafriških držav in nenazadnje sredi poskusa decentralizacije države z uvajanjem federalizma. STA