Velika stara dama kaže dijakom, kako je biti pomorščak

SEVERNO MORJE > Tako se je tudi jeseni 19 dijakov na severu Nemčije vkrcalo na eno izmed najstarejših tradicionalnih pomorskih dvojambornic v Nizozemski floti, jadrnico Zuiderzee, ki ji pravijo tudi The grand old lady.

Najprej so seveda opravili obvezni del na vsaki barki - “safety procedure” (varnostni načrt), uporabo rešilnih jopičev, se podučili o pravilih ravnanja na barki. Med drugim so se naučili tudi to, da je med plovbo najboljše ostati na palubi, saj pod palubo hitreje pride do morske bolezni. Dijakom so razdelili zadolžitve, za kuhinjo in za stražo med plovbo. Pluli so med Nemčijo in Dansko. Dvigali in spuščali jadra, zlagali vrvi, se učili vozlov, plovbe v lepem in slabem vremenu, poskusili so se tudi v krmarjenju. Vsak večer, ko so pripluli v pristanišče, so pospravili jadra in očistili palubo, pospravili vrvi. Takrat je bil čas za druženje ter spoznavanje mest in okolice.

Na jadrnici Zuiderzee je zaposlen tudi Alen Kolar. “Prvo srečanje z morjem, kako se pluje, kako je biti na valovih, kako iti z vetrom, to je za dijake pomorstva izjemno pomembno. Jadrnica pa jim da tudi zgodovinsko izkušnjo, kako so pluli naši očaki pred 200 ali 500 leti. To je čudovita izkušnja, veliko se naučijo tudi o tem, kako delovati kot ekipa, naučijo se razmišljati o tem, kaj je varno in kaj ni,” našteva. “Dijak vidi, ali je to zanj ali ne, pomorstvo je seveda prej stil življenja kot poklic,” poudarja.

Alen Kolar je na sever najprej odpotoval kot študent spremljevalec dijakov pred dvema letoma, klasično ladjarstvo ga je tako pritegnilo, da je sprejel ponudbo kapitana za službo. Prav včeraj je znova odpotoval na krov Velike stare dame za šest mesecev. Mirno morje!

Uspeli na evropskem projektu Erasmus+

“V Sloveniji nimamo več delodajalcev, pri katerih bi lahko vkrcali dijake na prakso. Niti pri tujih ladjarjih nismo bili uspešni, ker vsaka država predvsem skrbi za izobraževanje svojih častnikov,” pravi ravnatelj Gimnazije, ekonomske in pomorske šole Borut Butinar. Uspelo pa jim je na evropskem programu Erasmus+ (mobilnost dijakov) s projektom Perspektiva mladih v navtični industriji, tako da so dobili sofinanciranje izobraževanja dijakov na šolskih barkah ali jadrnicah po EU, da poskusijo pomorske veščine. Tako zdaj že pet pošiljajo po 20 dijakov vsako leto na prakso na šolsko ladjo v Nemčijo v Rostock ali na Dansko.

“To je odlično. To je skoraj enaka izkušnja kot na ladjah Splošne plovbe. Žal pa je to začasna rešitev, projekt smo zdaj dobili dvakrat, skoraj nemogoče je, da bi bili uspešni še tretjič. Morali bomo iskati druge rešitve,” pravi ravnatelj.

Pomorski kader potrebujemo

“Zavzemamo se za državni sklad za mlade pomorce, ki bi obsegal med 80.000 in 100.000 evrov na leto, iz katerega bi država sofinancirala prakso za dijake in študente pri tujih ladjarjih. S tem bi rešili naše pomorstvo. A na ministrstvu za infrastrukturo ni dovolj posluha za to,” ugotavlja Butinar.

“Praksa je bistvena za pomorske poklice, za srednješolce je izjemno pomembno, da gredo na morje, da dobijo prave izkušnje. Da so na praksi na poveljniškem mostu, da imajo mentorja, da ima ladjar interes, da vidi v njih bodoči kader. V mladih letih jih je treba 'zastrupiti' z morjem, sicer je to prepozno, ker je to težak poklic. V Nemčiji, Španiji in Franciji so srednješolci po več kot leto in pol na morju in v njihovem sistemu lahko pridejo precej hitreje do naziva prvega častnika. Pri nas je za to potrebna fakulteta in traja bistveno dlje,” primerja.

“Pomorske šole v Sloveniji ne bi niti ustanovili, če ne bi bilo Splošne plovbe, ki je potrebovala pomorski kader. Tudi če ladjar ne zaposluje več množično, pomorski kader vseeno potrebujemo za druge dejavnosti, za Luko, upravo za pomorstvo …,” opozarja. Boji se, da v takšnih razmerah pomorski program na šoli verjetno nima prav svetle prihodnosti.

Na šoli sicer uvajajo tudi nove programe, kot je, denimo, program logistični tehnik. “S tem odgovarjamo na potrebe logističnega gospodarstva, ki ta kader potrebuje,” pravi Butinar. BR