V spomin: Damjana Polh (1930-2025)

Rojena je bila v Sežani v času najhujšega fašizma, sovražnega do Primorcev. Tam je končala italijansko osnovno šolo, za končanje gimnazije pa se je morala v vojnih in povojnih razmerah voziti najprej v Trst in zatem v Postojno. Ker je zgodaj izgubila skrbno mamo, je bil dokaj naporen tudi njen študij germanistike na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1954 diplomirala pod A iz angleškega in pod B iz nemškega jezika in književnosti.

Že jeseni v istem letu se je začelo njeno vseživljenjsko poklicno pedagoško delo. Tri leta je na Gimnaziji Sežana poučevala nemščino, nakar jo je prosvetna pot vodila na Gimnazijo Koper. Tu je poučevala angleščino. A takrat, pred 70 leti, so bile razmere v šolstvu (ne samo v slovenskem delu Istre) ne le težavne, tudi težke. Učbenikov in učil je primanjkovalo. Nekateri koprski gimnazijci so hodili v šolo peš s Šavrinskih hribov in so komajda odpirali oči med urami pouka. V hudi zimi so učenci v klopeh sedeli zaviti v tržaške bunde. Za poučevanje je profesor prepogosto imel le črno tablo, belo kredo in besedo, dijak pa zvezek, kamor si je kaj zapisal.

Damjane Polh take neugodnosti niso zaustavljale, prej spodbujale. Pod zglednim mentorstvom legendarnega ravnatelja Petra Martinca je neizkušena mlada profesorica napredovala v pedagoškem delu in si med dijaki pridobila spoštovanje. Njeni maturanti iz leta 1959, danes 80-letniki in čez, so v imenu vseh o njej zapisali: “Med učitelji angleščine na gimnaziji je profesorica Damjana Polh izstopala s svojo prijaznostjo in naklonjenostjo nam, njenim dijakom. Zasnova učbenikov v sredini prejšnjega stoletja ni ponujala pristopov, ki bi razvijali sporočanjske zmožnosti, zato so bile učne ure jezikov predvsem obdelava besedil. Profesorica se je trudila in poskušala pritegniti našo pozornost, kar ji je pogosto uspelo z vztrajnostjo in potrpežljivostjo. Za nas je bila predvsem človek s toleranco in posluhom do mladih ljudi. Zato je z leti postala naša prijateljica in redna gostja naših srečanj po maturi; še posebno zadnjih nekaj let, ko smo tudi sami stopili v pozno življenjsko obdobje in smo se srečevali vsako leto. Z njo smo obujali spomine na gimnazijska leta, ki so nas zaznamovala, spreminjala in utrjevala. Bila je vir spominov in utrinkov iz lepih časov, ki smo jih preživeli skupaj. Nanjo se kot nekdanji dijaki in kasneje kot prijatelji spominjamo s spoštljivostjo in toplino.”

Po letu 1979, ko je odšla na Višjo pomorsko in prometno šolo v Piranu, je poučevala pomorsko angleščino. Zelo uspešno. Uresničevala je svoje pedagoško načelo: “Moj življenjski moto je vedno bil, je in vedno bo delo z mladino v okviru svojih strokovnih sposobnosti.” Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani ji je za to delo priznala naziv profesorja višje šole.

Njena zemeljska pot se je sklenila v rojstni Sežani, kjer počiva na pokopališču poleg svojih staršev.