“To je dejanje, ki lahko reši sleherno življenje”
Mitja Pavšič, 49-letni Koprčan, je te dni že stotič daroval kri. Čeprav je iz sosednje občine, ga je najti v bazi izolskih krvodajalcev. O tem, ali naj postane krvodajalec ali ne, ni nikoli razmišljal; kot sinu krvodajalcev se mu je to vselej zdela edina možna pot.
IZOLA > Svoje prve humane geste se še dobro spomni. Bilo je 27. februarja 1990 na nekdanji izolski transfuzijski postaji oziroma Centru za transfuzijsko dejavnost.
Skoraj bi si izpahnil ramo, a se je vrnil
“Tam sta bili dve ležišči, kjer se je eno končalo, se je drugo začelo, in na obeh so jemali kri sočasno, tako da smo se krvodajalci dotikali z glavo. Spomnim se tudi, da je bila lina, skozi katero so opravljali odvzeme, na tako neprimernem mestu, da sem si skoraj izpahnil ramo. Ok, mogoče malo pretiravam, takrat sem imel 18 let, prav veliko pa ne,” pojasnjuje.
Refoška jim niso več ponujali
Samega odvzema se ne spomni več, ni pa občutil ne vrtoglavice ne slabosti. “Za malico smo dobili klobasi, jajci na oko in borovničev sok. Kozarca refoška nam v tistih letih niso več ponudili,” pravi v smehu.
Od takrat redno obiskuje Center za transfuzijsko dejavnost, izjema so le obdobja, ko si naredi kakšno tetovažo. Za prvo se je odločil pri 30 letih, doslej se mu jih je nabralo kar nekaj, vsaka ima prav poseben pomen. Na začetku je moral počakati, da mine eno leto, preden je lahko znova dal kri, zdaj štirje meseci. Krvodajalec pa bo do predpisanega 65. leta, če mu bo zdravje dopuščalo. O tem je trdno prepričan. “To je največje humano dejanje, ki lahko reši sleherno človeško življenje. Krvodajalci se zanj odločajo po svoji vesti, v to jih nihče ne sili.”
Nič ne stane in hitro mine
V vseh teh letih bi si lahko vzel sto prostih dni, pa si je samo enega. Po odvzemu krvi ga je čakalo delo v nočni izmeni. “Veliko več nam pomeni pristna človeška gesta, kot je potrepljaj po ramenu, češ, hvala, ker daruješ kri.”
Obžaluje, da je v zadnjih letih tega vse manj. Marsikdo namreč ostaja darovalec zaradi prav posebnih občutkov, ki jih v njem vzbudijo, ko ga pokličejo s Centra za transfuzijsko dejavnost in mu sporočijo, da nekdo potrebuje prav njegov tip krvi.
“Samo ti mu lahko pomagaš. Nič te ne stane, nič te ne boli ali bremeni, hitro mine pa še brezplačno malico dobiš,” sklene z nasmehom.
