Študenti o prihodnosti Sečoveljskih solin: nov zagon bi dosegli s šolo solinarstva

PORTOROŽ > K projektu, namenjenem prihodnosti Sečoveljskih solin, so pristopili ljubljanska biotehniška fakulteta, piranski pomorski muzej in zavod za varstvo kulturne dediščine, saj želijo za ohranitev kulturne dediščine solin postopno prenoviti solna polja. Na pobudo zavoda za varstvo kulturne dediščine so projekt zaupali Tatjani Capuder in Ani Kučan z oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, ki sta kot mentorici sodelovali s študenti.

Vsaka od petih skupin študentov je izdelala svojo vizijo reševanja problematike solin. Prišli so do sklepa, da bi bilo potrebno za ohranitev kulturne dediščine sol proizvajati tam, kjer so jo že v preteklosti. Solna polja, ki niso še propadla in jih narava še ni prerasla, bi lahko znova proizvajala sol.

“V zraku je ideja, da bi ponovno ustanovili šolo solinarstva,” pravi Tatjana Capuder, ki prostor za takšno šolo vidi v nekdanjih solinarskih hiškah. Pri tem bi morala sodelovati širša skupnost, tudi prebivalci iz zaledja, s čemer bi lahko na trg poslali nove produkte in odprli nova delovna mesta.

Gostitelj, direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran Franco Juri, je priznal, da jih je k premisleku o usodi vse bolj zapuščenih solin - zlasti območja Fontanigge - spodbudilo več okoliščin, nazadnje tudi poplave.

Kot je spomnil, so v muzeju že leta 1991 skupaj z zavodom za varstvo kulturne dediščine obnovili nekaj solinarskih hišk ter ustvarili solni fond, kjer so mlade generacije učili solinarske obrti. Danes stika med starimi solinarji in novimi generacijami ni več. Ob podpori države, predvsem kulturnega in okoljskega ministrstva, bi lahko vsaj delno rešili območje Fontanigge. Franco Juri in Tatjana Capuder še menita, da bi lahko solna polja prenovili brez pretiranega poseganja v zaščitena mokrišča.