Šrajajo po malijsko in to bi radi zapisali
Kulturno društvo (KD) Malija ima še vedno razpisan literarni natečaj Šrajamo po malijsko, saj za malijsko narečje poudarjajo, da je drugačno od kortežanskega. “Pobrskajte po spominu, vprašajte mamo, nono ali nonota in nam pošljite kratke zgodbe in pregovore na info@malija.si,” poziva predsednica društva Jasna Cokan.
MALIJA > Nevija Šalkovič, ki je KD Malija vodila pred Jasno Cokan (ustanovili sta ga skupaj z Natašo Čerin, občinsko svetnico z liste Izola prihodnosti), dodaja: “Če kdo nima računalnika, nam lahko pošlje na roko napisano zgodbo na naš naslov KD Malija, Malija 62 ali pa nas pokliče po mobilnem telefonu 031/602-584.”
Zbrati želijo čim več prigod in pripovedi iz starih časov, ki so se prenašale iz roda v rod, nikoli pa jih niso zapisali.
Malijski rek
“Une, ki je šturlo ujutro, je anka pupudan!”
Zgodba o oslih pred vaško gostilno
V društvu, ki deluje 14 let in ima 65 članov različnih starostnih skupin, bodo zbrano gradivo objavili. “Mislim, da so šestdesetletniki najmlajša generacija, ki obvlada malijsko narečje in stare malijske navade. Občani so nam poslali opise življenja solinarjev in žensk-mlekaric, ki so hodile v Trst, pa tudi prigode z domačimi živalmi,” pojasnjuje Šalkovičeva. Malijsko staro šolo, ki je sedež njihovega društva, so okrog leta 1930 sezidali iz belega kamna iz umaškega kamnoloma, od koder so ga pripeljali z v vozove vpreženimi volovi.
Cokanova navaja primer reka “Une, ki je šturlo ujutro, je anka pupudan!” in kratke zgodbe An vosu: “Ambut so može cele dneve delale na kampanje. Pr usake hiše so jemle anka vosla, z vodo, z kampanjo eno z se bren't. Pud nuć so šle prute dume. Une dan se je Toni ustavo u št'rije. Ma ki ni šu u južno, je blo z'doste an gležić eno ga je ujelo. Prd št'rijo so ble zvezne anka druge vosle. Toni je biu t'kù krgan, d' ni spozno sojga. Je tornò nas u št'rijo eno je zkriću: 'Može, uzamte usak sojga vosla, ki jes mojga bon ubou!'”
40 do 50 litrov vode na dan za vso družino
Opisuje tudi kužine, kuhinje: “Jemle so gunjišče, ponjer so pršlë špakr'jë na drva. Usaka kužina je jemla v'trino sz krdenčo. U v'trinë so ble spravlj'ne ćik're, škdelce, p'rećë glažo z ošpite (komplet kozarcev za goste)...”
Šalkovičeva pa, kako so gospodinje pitno vodo iz stare špine sredi vasi domov nosile na glavi. Staro špino so uredili v času Marije Terezije, drži se Gete, najstarejšega dela Malije, kjer so prvo hišo sezidali leta 1552. Čeprav ni voda v špini nikoli presahnila, so bili poleti z njo nadvse varčni. Družine so si dnevno lahko napolnile le dve golidi, kar nanese 40 do 50 litrov vode.
