Koper brez Senada, a ne brez zgodb

KOPER • Ko mesto izgubi človeka, kot je bil Senad Muharemović, ne izgubi samo obraza z ulic. Izgubi del svojega vsakdana, del mestnega humorja, del utripa, ki ga ni mogoče načrtovati. A hkrati se začnejo vračati zgodbe.

Koprčani jih imajo veliko. O Senadu in njegovem dolgoletnem sopotniku Riku, legendarnem tandemu, ki je desetletja na svoj način soustvarjal življenje na ulicah starega mesta. Zdaj ko se je Koper poslovil od Senada, ljudje delijo spomine, drobne prizore, anekdote in trenutke, ki so ostali z njimi.

Mehanik, žurer, legenda

Lovro Muženič se Senada spominja še iz časov, preden je postal mestna legenda. “Senad je bil v redu človek. Moj bivši sodelavec na Agroservisu v Serminu. Odličen mehanik, še preden je postal 'ulični zabavljač',” je zapisal.

Rika pa so mu predstavili kot velikega strokovnjaka na Tomosovem inštitutu. “Žal je službo izgubil, ko se je tista zgodba končala,” pravi Muženič. A spomini segajo še dlje nazaj, v mladost, ko so se skupaj zabavali v diskoteki Adria v Ankaranu. “Z DJ Adijem Vohom, DJ Elvisom Ponišem in Igorjem Piškom smo na odru priredili pravi air-guitar show ob Claptonovi Cocaine.”

Riko mu je pozneje na Titovem trgu pogosto zapel svojo značilno vrstico: “E dopo nove mesi xe nato Ricolino, beveva solo vino …”

Šola je lahko tudi zabavna

Jaka Miklavčič se spominja klasične Senadove ulične domislice. “Imaš 20 centov?” ga je nekoč vprašal pred koprsko gimnazijo. “Oprosti, Senad. Sem porabil vse kovance za malico.” Senad pa: “A, ben, alora jih dam jaz tebi”. In mu ponudil 20 centov.

Spominja se tudi ure zgodovine okoli leta 2008. Profesorica je bila zatopljena v predavanje, v razredu je vladala popolna tišina. “Naenkrat se v razredu pojavi Riko. Profesorica začne spreminjati barve in ga jecljaje prosi, naj gre ven.”

Riko pa jo mirno vpraša: “Ma kaj je, pupa, kaj ti fali? Kaj gremo kej spit?”

Podobno zgodbo ima tudi Maja Furlanič: “Ko sem bila še gimnazijka, se je Senad nekega dne kar pojavil v razredu in začel predavati matematiko - kar je bilo precej nenavadno, saj smo imeli na urniku italijanščino.”

Še ena legendarna epizoda iz gimnazijskih hodnikov govori o zgodnjem jutru in preduri zgodovine. Profesorica je zamujala, zato sta, kot se spominja Jerneja Umer Kljun, “suplenta” Riko in Senad poskrbela, da dijakom ni bilo dolgčas. Medtem ko je eden razlagal geografijo, je drugi na tablo narisal Topolinota z zelo nenavadnim dodatkom. Alternativni pedagoški pristopi niso trajali dolgo - kmalu sta bila pospremljena iz razreda.

Presenečenja tudi zunaj šolskih zidov

Sandi Kurtin se spominja snemanja reklame za panettone na Titovem trgu. Ekipa je imela odmor, Senad pa je medtem skočil v Mercator, kupil moko in sredi trga narisal velikansko črko H - pristajališče za helikopter. Ko so se filmarji vrnili na prizorišče, niso vedeli, kaj počne ta skrivnostni znak sredi njihove scene.

Igor Marsič se spominja še ene nenavadne epizode: nekoč sta se Riko in Senad polila z lepilom za les, znanim kot rivikol. Po nekaj dneh sta si - najbrž iz praktičnih razlogov - preprosto pobrila glavi na ničlo.

Lovro Muženič in Senad. “To je moje zadnje srečanje z njim,” se spominja Muženič.

Foto: Ks Škofije

Posebno mesto v spominih ima tudi njuno petje. Mirella Baruca se spominja, kako sta sedela na zidku pred Pretorsko palačo in zabavala mimoidoče.

Ko ju je vprašala, ali ju lahko posname, sta privolila, če bosta lahko zapela “po domače”. Nastopila sta pod imenom Istrska klapa Riko in Ayrton Sena(d), je Baruca zapisala v zdaj že legendarni skupini Štorje sz škrinje.

Zapela sta pesem, ki se je začela takole: “Nina, nina, nana, krava nema sena, krava nema sena, krava je umrla.”

Balade o komarju, ki sta jo napovedovala, pa tisti dan ni bilo. “Sta si premislila. Pa drugič, sem si rekla,” dodaja.

Za Lacoste je slišal domala ves Koper

Med mestnimi legendami pa so tudi zgodbe, ki jih pozna skoraj vsak Koprčan. Ena od najbolj znanih govori o tem, kako sta nekoč hodila po mestu z obešenimi piščančjimi kostmi okrog vratu. Ko so ju ljudje začudeno spraševali, kaj to pomeni, sta mirno odgovorila: “Lacoste.”

Senad je bil del tistega neulovljivega mestnega duha, ki ga ni mogoče organizirati ali predvideti. Lahko se zgodi samo na ulici, med ljudmi, v spontanosti trenutka. Zato so spomini nanju danes tako živi. Ker niso samo zgodbe o dveh posebnežih, ampak o Kopru - takšnem, kakršen je bil in kakršnega si ljudje želijo ohraniti.

In zato je prav, da ostanejo zapisani. •