Pogovorimo se o smrti

ANKARAN > V sklopu srečanja učiteljev koprske regije, ki na svojih šolah v sklopu Nacionalnega inštituta za javno zdravje vodijo projekt Zdrava šola, je bila sreda v OŠ Ankaran res namenjena zdravi prehrani ter spanju in počitku otrok. A nekateri učitelji so zaradi nedavnih izgub, ki so jih doživeli njihovi šolarji, posredovali pobudo, nacionalni inštitut jo je sprejel, za gostovanje Društva Hospic.

Z govorjenjem o umiranju tega detabuiziramo, je začela Radmila Pavlovič Blatnik iz območnega odbora slovenska Istra Društva Hospic. Prostovoljci, člani Društva Hospic, pa o tem zlahka govorijo, saj so se izobraževali za ta namen in se pri tem soočali tudi s svojimi spomini in izkušnjami s smrtjo. Svojo pomoč uporabnikom nudijo brezplačno, kdor jih sprejme, pa začne sprejemati tudi dejstvo, da je bolnik na koncu svoje poti. “Mi, prostovoljci, se smrti ne bojimo, kar svojci čutijo.” In o smrti se znajo pogovarjati tudi z otroki.

Najmlajši se na smrt in žalovanje odzovejo tako vedenjsko, čustveno, socialno, fizično in duhovno kot tudi s spremenjenim vedenjem v šoli. “Ko ne vemo, kaj bi dejali žalujočemu otroku, je najbolje, da mu damo občutek, da smo mu na voljo, če nas potrebuje. Njihove bolečine ne smemo prezreti, pač pa jo spodbujajmo. Morda s pisanjem pisma očetu, ki je umrl. Dovolimo jim, da se udeležijo pogreba, saj je to obred, v katerem vsi prisotni izražajo svoja čustva žalosti,” poudarja Radmila Pavlovič Blatnik.

Otroku moramo prav tako dovoliti, da izrazi jezo, šele potem bo zmožen izraziti žalost in se naučil soočanja z bolečino. In še nekaj je zbranim šolnikom na srce položila Pavlovič Blatnikova; na otroška vprašanja ni pravih odgovorov, so le iskreni odgovori in če želimo biti iskreni, moramo zapustiti učiteljsko držo ter se do žalujočega obnašati kot do človeka.