(PISMA BRALCEV) MO Koper obljubljala pravno pomoč, ponudila pa nič
26. novembra 2025 se je zgodil težko pričakovani sestanek v Zadružnem domu Škofije, ki sta ga organizirala Mestna občina Koper in krajevne skupnosti za oškodovance gradnje drugega tira na območju MO Koper, ki se je iztekel v val bridkega razočaranja. Obljuba občine v vabilu, da bo pomagala pri iskanju konkretne pravne pomoči za krajane, ki so utrpeli škodo na nepremičninah in zemljiščih, se je žal izkazala za prazno gesto.
Prebivalci Krajevnih skupnosti Škofij, Dekani in Črnega Kala se od začetka del gradnje drugega tira že dlje časa sami borimo. Najprej smo se borili z vprašanji človekovih pravic do varnega življenjskega okolja, nato pa z vprašanji uveljavljanja odškodnin nastalih pri gradnji drugega tira. Od MO Koper smo pričakovali operativno pomoč, ki bi nas razbremenila bremena birokracije.
Namesto nujne in konkretne podpore smo od odvetnika dobili le pojasnila, kakšen je pravni način reševanja uveljavljanja škod. To pomeni, da so nam bila podana navodila, ki bi jih lahko prebrali v vsakem pravnem priročniku ali prebrskali na znanih računalniških programih. Ključna “pravna pomoč” se je s tem zreducirala na ukaz: oškodovanci si moramo najprej sami poiskati neodvisnega ocenjevalca škode, ki ga moramo seveda sami plačati, nato pa se s to oceno v rokah poskušati dogovoriti z investitorjem projekta.
Ali se lahko za tako “pravno pomoč” le ironično zahvalimo? Ta grenak priokus je skupen vsem udeležencem. Pričakovali smo namreč, da bo MO Koper prevzela bistveno bolj konkretno vlogo – bodisi z omogočanjem poenostavljenega dostopa do pravnih in strokovnih služb bodisi z aktivno koordinacijo skupnega nastopa proti investitorju. Le skupinski nastop bi nam namreč omogočil cenejše in učinkovitejše uveljavljanje pravic po pravični odškodnini.
S tem sestankom je postalo kristalno jasno: krajanke in krajani so na poti uveljavljanja odškodnin popolnoma prepuščeni sami sebi, in to ne po svoji krivdi. Mestna občina Koper je z obljubo v letih 2020 o pomoči samo zameglila resnico in ustvarila videz skrbi, ki se je razblinil v sramotno ponavljanje že znanih in dragih korakov. Institucionalna pomoč je ostala zgolj na ravni vabila, kar je za lokalno skupnost, ki bi morala ščititi svoje prebivalce in njihovo premoženje, popolnoma nesprejemljivo.
Oškodovanci iščemo nove in odločnejše poti ukrepanja. Morda je to Civilna iniciativa, ki bo glede izgradnje preostalega, levega tira drugega tira Divača–Koper, bistveno bolj pazljiva in ne bo več prepustila odločanja samovoljnim birokratom in interesom politike.
Sergij Andrejaš, Črni Kal