Marino Šav: Val Štanjon je bila zlata jama za lov na ciplje in jegulje
Ribič Marino Šav je starosta koprskih ribičev. Ribe lovi tako rekoč od malih nog. Pri kakšnih desetih letih se je prvič podal na ribolov s svojim očetom in to počne še danes, pri polnih 78 letih. Takrat, še šolar, se je po pouku pridružil očetu in skupaj sta se odpravljala v Val Štanjon, kot so domačini imenovali Škocjanski zatok. “To območje - rekli smo mu tudi zaprto morje - je bila zlata jama za lov na ciplje, volpine (glavati cipelj), predvsem pa jegulje.”
KOPER > Tako je bilo vse od 60. let prejšnjega stoletja pa zagotovo do 90. let. “Enkrat se je na sto trnkov, na katere smo za vabo pripeli gliste, ujelo kar 80 jegulj,” spomni Šav.
Velikokrat pa so lovili tudi s posebno mrežo, šeraja so jo imenovali (iz besede serajo, ki v beneškem narečju pomeni ograda). “To je mreža višine meter in pol. Vsakih pet metrov smo postavili količke in smo mrežo dvignili, da smo naredili nekakšno konstrukcijo, s katero smo zaprli en predel. Ko je prišla oseka, so ribe ostale ujete v nizki vodi. Bili smo do kolen v blatu, a to nas ni motilo, saj je bilo rib in jegulj toliko, da smo jih odnašali v žakljih iz jute,” pravi Šav. Jegulje se običajno zadržujejo na predelih, kjer se mešajo sladka in slana voda. Veliko jih je bilo ne samo v Škocjanskem zatoku, ampak tudi na izlivu reke Rižane v morje, pri Luki Koper.
“Leta 1985 smo ulovili tudi po 40 kilogramov gvatov, a zdaj ne opazim več niti enega primerka. Kot bi jih nekdo zbrisal z morskega obličja. Pogrešam tiste čase.”
Italijani obožujejo jegulje, zlasti pred božičem
“Zdaj jih žal ni več nikjer, ker zanje ni več ugodnih življenjskih pogojev. Poleg tega je lov na jegulje že več kot deset let prepovedan, ker so zavarovana vrsta,” pove sogovornik. Čudi ga, da jih italijanski in hrvaški ribiči še vedno lahko lovijo. Meso jegulje je sicer nekoliko bolj mastno od morskih rib, a Šav pravi, da gre ta dobrota zelo v slast Italijanom, predvsem v času pred božičem. “Moja mama je jegulje, ki sva jih ujela z očetom, prodajala na koprski tržnici in imela je redne odjemalce. Italijane seveda! Prodajala je tudi nageljne in dalije, ki jih je imela na vrtu.”
Nekoliko nostalgično se spominja preteklih časov, saj opaža, da se je od takrat res veliko spremenilo in korenito poseglo v ustaljene navade in tradicije ribičev. “Spominjam se, ko sva z očetom lovila brancine in za živo vabo v parangalu (sestavljen iz osnovne debelejše vrvice in tanjših vrvic s trnki) uporabljala gvate (glavoče), da sva jih privabila. Tega danes ne smemo več početi. Pa z vršami sva lovila kanoče (morska bogomolka), a tudi teh danes ni več. Res ne vem, kaj bo čez nekaj let,” se sprašuje Šav. Pravi, da je leta 1985 ulovil tudi po 40 kilogramov gvatov, ki jih ima zelo rad, a da zdaj na svojih ribiških obhodih ne opazi več niti enega primerka. Kot bi jih nekdo zbrisal z morskega obličja. “Pogrešam tiste čase.”
“Nekoč si nisi mogel pomagati z internetom in preveriti, kaj se pripravlja. Ko je kazalo, da bo nevihta, sem vedno spustil vse. Pogledaš v nebo, vidiš oblake, na obzorju temno črto. To je znak za takojšen odhod. Če je bilo treba, sem tudi odrezal vrv in pustil vrše kar v morju.”
Ostrige je odpiral z izvijačem kar na barki in jih jedel
S posebno ribiško mrežo melajdo (viseča mreža, v katero se ujamejo le odrasle ribe, medtem ko mladice ostanejo v morju) so v 90. letih prejšnjega stoletja ulovili tudi do 600 kilogramov sardel. Danes lahko ribiči o tem le še sanjajo in obujajo spomine. “Da ne govorimo o ostrigah, ki jih je bilo v preteklosti toliko, da sem kar vzel izvijač na barki, si jih odprl in jih surove pojedel. Nor sem na te školjke. Zdaj opažam, da imajo vse večinoma že odprto lupino in takšnih se ne sme jesti.”
In še nekaj je opazil Šav: v morju ni več zelene solate, na katero so se prisesale škilje (skalna kozica), ki so jih uporabili za vabo. Ni več niti bračiča, rjave alge z značilnimi mehurčki, pa tudi pedočev (klapavica) na zidovih mandračev skorajda ni več. “Kaj se dogaja?” se zaskrbljeno sprašuje. Prepričan je, da bi morali analizirati morsko blato, saj nekaj ne more biti v redu, če se je tako spremenila morska populacija.
Svojo šestmetrsko leseno barko, batano, je imel še do par let nazaj privezano na koprskem ribiškem pomolu, a je zdaj na suhem, saj jo je treba precej obnoviti in ne najde mojstrov, ki bi obvladali veščine obnove čolna letnik 1950. “To je trd les, mahagonij. Takšne barke ne moreš obnoviti na enak način kot moderne, plastične barke. Postopki so povsem drugačni. Les je treba kalafatati (zatesniti špranje z zabijanjem prediva med lesene dele plovila),” pojasni Šav. Seveda pa se kljub temu skoraj vsak dan odpravi na morje in gostuje na prijateljevi barki. “Brez morja ne morem. Imam še nekaj vrš in jih vržem v morje, da ulovim vsaj kakšnega granciporja (trnočela rakovica). Vsake toliko se je notri ujela kakšna sipa, zdaj pa niti teh ni več. Res grozno! Pred 40 leti se je v vršo ujelo od deset do dvajset sip. Letos sem ujel dve,” je razočaran.
Ko “diši” po tramontani, beži v pristan
Na ribolov gre vedno sam. No, družbo mu delajo kričavi galebi, ki oprezajo za kakšnim morskim ostankom. “Zdaj imamo telefone, če se kaj zgodi, da pokličem. Imam svoja leta, grem za gušt (užitek). Da ne pozabim, bi rekli. Grem največ do Debelega rtiča. Ali pa še manj, do Žusterne in do Reksa. Kilometer, dva mogoče. Grem zjutraj, sproti dam vabo v vrše in jih vržem v morje. In potem grem drugi dan jih dvignit in pogledat, če se je kaj ujelo. Če je slabo vreme, grem čez par dni. Vrša je lahko dlje časa v morju, mrežo pa moraš povleči ven,” pravi Šav. Včasih je imel 60 vrš, vrgel jih je v morje, počakal pol ure in že je ven vlekel konkreten ulov. “Zdaj imam 30 vrš in v enem tednu ulovim enega ali dva gvata. Kakšna žalost! Prej bi zmagal na lotu kot ujel enega gvata.”
Ga je vreme kdaj pregnalo z morja? “Nekoč si nisi mogel pomagati z internetom in preveriti, kaj se pripravlja. Ko je kazalo, da bo nevihta, sem vedno spustil vse. Pogledaš v nebo, vidiš oblake, na obzorju temno črto. To je znak za takojšen odhod. Če je bilo treba, sem tudi odrezal vrv in pustil vrše kar v morju in sem zbežal stran. Tramontana pride na hitro in naredi kažin (kaos). Pet minut pred tramontano sem prišel v port (mandrač, pristan) in se privezal na pomol. Nikoli ne bom tvegal. Ni nobene potrebe,” pravi Šav.
Sicer pa Šav ni le ribič, temveč je tudi roker po duši. “Poslušam Rolling Stonse. Sem velik ljubitelj te glasbene skupine in njihovih pesmi (I can't get no) Satisfaction in Ruby Tuesday. Pel sem v skupini Vipsiders in leta 2008 smo imeli tudi koncert,” še pove Šav. V domačih Pobegih, kjer živi, se ukvarja s trtami in pridelavo belega vina, malvazije. Skoraj polovica trt ima več kot 120 let, saj jih je zasadil že njegov pranono.
